Ko smo postali, ko smo izgubili: Zgodba o družini, ki jo je razklala želja po boljšem življenju
»Mami, zakaj ne morem domov?« Glas mojega sedemletnega sina Gala je tresoč in poln solz. Stisnem telefon k ušesu, kot da bi ga lahko tako objela. V ozadju slišim mamin glas: »Galček, pusti mamico, saj veš, da ima veliko dela.« Toda Gal ne odneha: »Ampak tukaj ni mojih igrač. Pogrešam tebe in atija.«
Zadiham se. V kuhinji za menoj Matej tiho zapira vrata hladilnika. Vem, da posluša. Vem tudi, da ga boli enako kot mene. A odločitev je bila skupna. Pred dvema letoma sva sedela za isto mizo, v najinem starem stanovanju v Šiški, kjer so bile stene prepojene z otroškim smehom in vonjem po pečenih palačinkah. Takrat sva verjela, da delava prav.
»Če želiva otrokom dati več, morava tvegati,« je rekel Matej in jaz sem prikimala. Kredit za nov, večji stan v soseski Brdo se je zdel kot vstopnica v boljšo prihodnost. Toda gradnja se je zavlekla, najemnina za začasno stanovanje je požirala prihranke. Otroka – Gal in štiriletna Neža – sva za nekaj mesecev poslala k moji mami v Prekmurje.
»Saj bo hitro minilo,« sem si govorila. »Otroka bosta uživala na svežem zraku, midva pa bova uredila vse potrebno.« Prvi teden sem bila celo vesela miru. Lahko sem delala od doma brez prekinitev, Matej je hodil na gradbišče in urejal papirje. A že po nekaj dneh sem pogrešala otroški vrvež.
Telefon je postal most med dvema svetovoma. Vsak večer sem poslušala Galove zgodbe o kokoših in Nežine pesmi o soncu. A v njihovih glasovih je bilo vedno več hrepenenja. Mama mi je govorila: »Otroka sta žalostna. Neža ponoči joka in kliče nate.«
Matej je postal tišji. Zvečer sva sedela vsak na svojem koncu kavča. Pogovarjala sva se o kreditih, obrestnih merah in stroških selitve. O tem, kako bo vse lažje, ko bomo spet skupaj. A dnevi so se vlekli v tedne, tedni v mesece.
Ko sva končno dobila ključe od novega stanovanja, sem pričakovala olajšanje. Stanovanje je bilo svetlo in prostorno, z razgledom na Rožnik. Prvi večer sem stala sredi prazne dnevne sobe in jokala. »To ni dom brez otrok,« sem šepnila.
Otroka sva pripeljala nazaj v Ljubljano. Gal je bil tih in zadržan. Neža se me je oklepala kot majhna opica. Prve noči sta spala pri nama v postelji. Gal je ponoči hodil po stanovanju in iskal babico.
»Mami, kdaj gremo spet k babici?« me je vprašal že drugi dan.
Začela sem opažati spremembe. Gal se ni več igral z vrstniki na igrišču pod blokom. Neža je postala plašna in ni hotela v vrtec. Matej je bil vedno bolj odsoten – fizično in duševno. Delal je nadure, da bi pokril stroške kredita.
Nekega večera sem ga vprašala: »Matej, ali misliš, da sva naredila napako?«
Dolgo me je gledal v tišini. »Ne vem več,« je rekel tiho. »Samo upal sem, da bo bolje.«
Začela sva se prepirati zaradi malenkosti – kdo bo pobral otroke iz vrtca, kdo bo skuhal večerjo, kdo bo plačal položnice. Otroka sta to čutila. Gal je postal še bolj zaprt vase.
Nekega dne sem ga našla v kotu sobe s sliko babice v rokah.
»Zakaj si žalosten?« sem ga vprašala.
»Ker tukaj ni nikogar mojega,« mi je odgovoril.
Srce mi je počilo.
Za vikend smo šli na obisk k mami v Prekmurje. Otroka sta oživela že na poti – pela sta pesmi in gledala skozi okno polja in gozdove. Pri babici sta tekla po dvorišču in objemala psa Liska.
Mama me je zvečer potegnila na stran: »Vidiš razliko? Otroka sta tukaj srečna.«
Vrnili smo se v Ljubljano in spet so se začeli prepiri in tišina. Matej mi je predlagal: »Kaj če bi prodali stanovanje in se preselili nazaj na podeželje?«
Zasmejala sem se skozi solze: »In kaj potem? Spet začeti znova? Kredit? Delo?«
»Ampak otroka…«
Nisem mu pustila dokončati.
V službi so me začeli opozarjati zaradi slabše produktivnosti. Nisem mogla spati. Vsak večer sem poslušala otroka jokati v spanju.
Nekega dne sem poklicala mamo: »Ali bi lahko otroka spet prišla k tebi za nekaj časa? Samo dokler ne uredimo stvari.«
Mama je zavzdihnila: »Seveda lahko. Ampak premisli – otroka potrebujeta starša.«
Tisto noč sem dolgo razmišljala. O tem, kaj pomeni biti dober starš. O tem, koliko smo pripravljeni žrtvovati za boljšo prihodnost – in kaj pri tem izgubimo.
Danes sedim na kavču v našem lepem stanovanju in gledam Gala na telefonu.
»Mami, kdaj bomo spet vsi skupaj? Kdaj bomo spet srečni?«
Ne znam mu odgovoriti.
Ali smo res naredili prav? Je vredno imeti večje stanovanje, če smo izgubili tisto toplino, ki nas je povezovala? Kje je meja med žrtvovanjem za otroke in izgubo samega sebe?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu?