Ko si najbolj ranljiv, te zapusti tisti, ki mu najbolj zaupaš

»Ne morem več, Neža. Preprosto ne zmorem,« je rekel Peter, ko sem s trebuhom do zob stala v kuhinji in v rokah držala skodelico kamiličnega čaja. Njegove oči so bile prazne, glas pa tako hladen, da me je zabolelo globoko v prsih. V tistem trenutku sem vedela, da je konec. Da bom ostala sama. V devetem mesecu nosečnosti, tik pred porodom.

Nisem mu ničesar odgovorila. Samo gledala sem ga, kako si je nataknil jakno in odšel. Vrata so se za njim tiho zaprla, kot bi se zaprla tudi vrata mojega starega življenja. Ostala sem sama v najini majhni garsonjeri v Šiški, kjer sva še pred nekaj meseci skupaj načrtovala prihod najinega sina. Peter je bil moj svet – ali pa sem si to vsaj želela verjeti.

Prvi dnevi po njegovem odhodu so bili kot megla. Mama me je klicala vsak dan: »Neža, pridi domov, ne moreš biti sama v takem stanju.« Ampak nisem hotela priznati poraza. Nisem hotela, da bi kdo videl, kako zelo sem zlomljena. V službi sem vzela bolniško in se zaprla med štiri stene. Vsak večer sem jokala v blazino in se spraševala, kaj sem naredila narobe. Zakaj je Peter odšel? Zakaj ravno zdaj?

Ko je prišel čas za porod, sem bila sama. V porodnišnici v Ljubljani so mi sestre pomagale, kolikor so lahko, ampak ko sem prvič zagledala svojega sina, Luko, sem si prisegla, da bom zanj naredila vse. Da ga nikoli ne bom pustila samega, kot je mene pustil Peter.

Prvi meseci so bili peklenski. Luka je ponoči jokal, jaz pa sem bila izčrpana in prestrašena. Mama mi je pomagala, kolikor je mogla – prihajala je iz Domžal vsak vikend, kuhala in pospravljala. Ampak čez teden sem bila sama. Soseda Marjeta mi je prinesla juho in kdaj pa kdaj popazila na Luko, da sem lahko šla v trgovino ali na hitro pod tuš. Včasih sem jo slišala govoriti z drugo sosedo: »Uboga Neža, tako mlada in že sama z otrokom.«

Počasi sem se pobrala. Ko je Luka dopolnil eno leto, sem se vrnila v službo v računovodstvu pri lokalnem podjetju. Šefica Jana mi je šla na roko – dovolila mi je delo od doma, kadar je bil Luka bolan. Denarja ni bilo veliko, ampak sva nekako preživela. Vsak evro sem obračala dvakrat. Ko so bile položnice višje kot običajno ali ko je Luka zbolel in sem morala kupiti zdravila, sem ponoči štela kovance in premišljevala, kako bova preživela do konca meseca.

Včasih sem sanjala o Petru – kako pride nazaj in reče: »Oprosti, Neža, bil sem bedak.« Ampak potem sem se zbudila in ugotovila, da so to samo sanje. V resnici ga ni bilo nikjer. Niti enega SMS-a ni poslal za Lukov prvi rojstni dan ali za božič.

Tri leta so minila kot v megli vsakdanjih skrbi. Luka je rasel v navihanega fantka z velikimi rjavimi očmi in nalezljivim smehom. Počasi sem začela verjeti, da bo vse v redu – da bova zmogla sama.

Potem pa se je nekega popoldneva zgodilo nekaj nepredstavljivega. Ravno sva se z Luko vračala iz vrtca, ko sem pred blokom zagledala znano postavo. Peter. Stal je tam s šopkom rož v rokah in nervozno prestopal z noge na nogo.

»Neža…« Njegov glas je bil tih in tresoč. Luka ga ni prepoznal – skril se je za moj hrbet.

»Kaj delaš tukaj?« sem ga vprašala hladno.

»Moral sem te videti… moral sem videti Luko…«

V meni se je vse premešalo – bes, žalost, strah in nenavadna radovednost. Peter je začel govoriti – o tem, kako mu je bilo žal, kako ni vedel, kako ravnati s strahom pred odgovornostjo; o tem, kako ga je grizla vest vsako noč; o tem, kako me še vedno ljubi.

»Prosim te… oprosti mi… Daj mi še eno priložnost…«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Luka me je tiho vlekel za roko: »Mami, kdo je to?«

»To je… to je tvoj očka.«

Peter se je sklonil k Luki in mu ponudil roko: »Živjo, Luka.«

Luka ga je samo gledal z velikimi očmi in potem tiho rekel: »Mami, gremo domov.«

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Petrove besede in Lukov prestrašeni pogled. Kaj naj naredim? Ali lahko človeku odpustiš tako izdajo? Ali lahko tvegam še enkrat – zase in za svojega sina?

Naslednjih nekaj tednov me je Peter zasipal s sporočili in klici. Pisal mi je dolga pisma o tem, kako se je spremenil; kako zdaj razume pomen družine; kako si želi biti del Lukovega življenja; kako bi rad popravil vse napake.

Mama mi je rekla: »Neža, pazi nase. Ljudje se redko resnično spremenijo.« Soseda Marjeta pa: »Vsak si zasluži drugo priložnost.« Prijateljica Tjaša me je peljala na kavo in rekla: »Samo ti veš, koliko si še pripravljena tvegati.«

Peter me je povabil na sprehod ob Ljubljanici. Sprejela sem povabilo – bolj zaradi sebe kot zaradi njega. Hodila sva ob vodi in poslušala galebe nad Tromostovjem.

»Neža… vem, da ti ne morem nikoli povrniti izgubljenih let ali izbrisati bolečine… Ampak prosim te – dovoli mi biti del Lukovega življenja. Dovoli mi popraviti vsaj nekaj tega, kar sem uničil.«

Gledala sem ga dolgo časa. V njegovih očeh ni bilo več tiste praznine kot pred tremi leti – zdaj so bile tam gube skrbi in žalosti.

»Peter… Ne vem, če ti lahko odpustim. Ne vem niti, če si to zaslužiš… Ampak Luka ima pravico poznati svojega očeta.«

Tako sva začela počasi graditi nekaj novega – ne zaradi naju, ampak zaradi Luke. Peter ga je začel obiskovati ob vikendih; skupaj so šli na igrišče ali v ZOO. Luka ga je sprva gledal nezaupljivo, potem pa počasi začel sprejemati njegovo prisotnost.

Jaz pa… Jaz še vedno ne vem, če lahko popolnoma odpustim Petru. Vsakič ko ga pogledam, se spomnim bolečine tistega dne v kuhinji; spomnim se vseh neprespanih noči in solz.

Ampak gledam Luko – kako se smeji očetu na gugalnici – in se sprašujem: Ali lahko človek resnično odpusti tako izdajo? Ali si ljubezen zasluži drugo priložnost? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?