Ko sem v bloku brisala kri iz pasje šape, sem vedela, da se bo družina razcepila

Z roko sem držala povodec, z drugo pa sem pritiskala kuhinjsko krpo na pasjo šapo, ker je kri kapljala po stopnicah našega bloka v Kranju. Muri je vlekel naprej, kot da ga nekaj žene skozi bolečino, in sopihal mi v dlan. Na hodniku je smrdelo po vlagi in starem cigaretnem dimu, nekje v pritličju pa so se odprla vrata in nekdo je zaklel. Jaz pa sem vedela samo to: če zdaj ne pridem do veterine, ga lahko izgubim—ampak za vrati stanovanja so se že zbirali ljudje.

Tisto leto po ločitvi sem živela kot nekdo, ki ga ni več. Ne v smislu, da bi izginila, ampak da sem se premikala po stanovanju kot senca. Zjutraj sem šla v službo v trgovino pri Sparu, popoldne sem plačevala položnice, zvečer sem gledala v strop. Vse je imelo vonj po razkužilu in postani kavi. Včasih sem se zbudila s težo v prsih, kot da mi nekdo sedi na rebrih. In potem sem se vlekla naprej, ker sem bila “Klara, ki vse zrihta”. Tako so me klicali še iz časov, ko sem bila poročena.

Po ločitvi sem ostala v najemu v bloku. Najemnina je šla gor, ogrevanje je bilo vsako zimo dražje. ZZZS mi ni rešil občutka, da nimam več razloga, da vstanem. Osebnemu zdravniku sem enkrat omenila, da ne spim, pa mi je rekel, naj manj gledam v telefon. Nisem mu znala povedati, da me ne ubija ekran, ampak tišina.

Murija nisem načrtovala. Našla sem ga pred zavetiščem v Gmajnicah, ko sem tja peljala staro odejo, ker sem mislila, da bom s tem “nekaj dobrega”. Bil je mešanček, srednje velik, z grobo dlako barve rje in temno masko okoli oči. Ni bil mladiček. Bil je tisti pes, ki ga ljudje preskočijo, ker nima nič posebnega. Ko sem ga pobožala po vratu, je imel dlako trdo kot ščetka, pod prsti pa sem čutila rebra. Njegov vonj je bil mešanica mokre zemlje in starega kovinskega boksa.

Skrbnica mi je rekla, da je miren in da potrebuje rutino. Jaz sem se zasmejala, ker nisem imela rutine, samo preživetje. Ampak on je položil gobec na moje koleno in zadišalo je po psu, po toplem, živem telesu. Tisti trenutek sem podpisala papirje. Prva nepopravljiva odločitev: vzela sem ga domov, čeprav je v najemni pogodbi pisalo “brez živali”. Takrat sem si rekla, da bom že nekako. To sem si vedno rekla.

Nekako je pomenilo, da sem tri tedne skrivala Murija pred hišnikom. Ko sva šla ven, sem ga peljala po zadnjem stopnišču. V bloku je bilo stalno slišati dvigalo, prepire in televizorje. Jeseni je deževalo po več dni skupaj in stopnišče je smrdelo po mokrih jaknah. Muri je v dežju hodil počasi, kot da šteje korake. Jaz sem se prvič po dolgem času ustavila in poslušala, kako kaplje tolčejo po pločevini nad vhodom.

Potem je prišla družina. Ne tista, ki te objame, ampak tista, ki te uporabi. Mama Maja je začela prihajati “samo na kavo”, ker ji je bilo doma dolgčas. Brat Luka je prosil, če lahko “za kakšen dan” prespi, ker se je skregal s punco. Teta Petra je prinesla vrečko iz Mercatorja in jo pustila na pultu, kot da je s tem plačala najemnino. Vsi so govorili, da me hočejo “dvignit iz depresije”. Jaz pa sem v resnici postajala njihova čakalnica.

Najhuje je bilo, ker sem jim pustila. Ker mi je bilo lažje reči “pridi”, kot reči “ne”. V moji glavi je bila osamljenost kot mraz. Če si pustil ljudi noter, je bilo vsaj nekaj toplote, četudi te je peklo.

Muri je bil tisti, ki ni sodeloval. Ko je mama sedela na kavču in se pritoževala čez mojega bivšega, je Muri vstal in se postavil med naju. Ni renčal. Samo stal je, trd, z ušesi naprej, in gledal vame, kot da me sprašuje, zakaj to poslušam. Ko je Luka ponoči prišel pijan, je Muri z glavo porinil vrata moje spalnice in se ulegel čez prag. Njegovo dihanje je bilo globoko in enakomerno, kot metronom, in prvič sem se počutila varno. Ne srečno. Varno.

A varnost ima ceno. Soseda Tanja je nekega jutra potrkala in rekla, da je hišnik izvedel za psa. V nosu sem imela vonj po zažganem toastu, ker sem bila raztresena. Tanja je bila tista soseda, ki vedno ve vse. Ampak tisti dan ni bila zlobna. Rekla je: “Če boš rabila, lahko napišem, da je terapevtski pes.” Skoraj sem se zasmejala, ker sem vedela, da to ni tako enostavno. Ampak njen glas je bil topel. In to je bila prva razpoka v mojem prepričanju, da ljudem ne moreš zaupati.

Druga nepopravljiva odločitev je prišla zaradi logistike. V trgovini so mi dali več izmen. Rekli so, da je kadrovska stiska. Jaz pa sem vedela, da Muri ne zdrži sam po deset ur. Že po šestih je začel tuliti, sosedje so se pritoževali. Ko sem ga enkrat našla, kako grize rob vrat, sem pod prsti čutila tresenje njegove čeljusti. Bila sem jezna nanj, potem pa nase.

Nekega ponedeljka, ko je zunaj pihal leden veter in so se po pločniku valjale smeti, sem šefu rekla, da ne morem več delati vseh dodatnih ur. Rekel je, da naj potem iščem drugje. In jaz sem, z glasom, ki mi je tresel, rekla: “Potem pa bom.” Tisti trenutek sem dala odpoved. Nisem imela prihrankov. Imela sem Murija. In prvič sem izbrala nekaj, kar ni bilo “za druge”.

Seveda ni bilo herojsko. Dva tedna sem jedla testenine iz Hoferja in štela kovance. Veterinarski stroški so me strašili bolj kot prazna hladilnica. Ko je Muri dobil drisko, sem ga peljala na veterinarsko ambulanto v Šenčur. V čakalnici je smrdelo po mokri dlaki in razkužilu. Veterinarka mi je povedala ceno, jaz pa sem čutila, kako mi znoj steče po hrbtu, čeprav je bilo v prostoru hladno. Plačala sem na obroke. Domov sva šla z avtobusom, ker avta nisem imela. Na LPP-ju so ljudje vihali nos, ker je bil pes moker. Jaz sem mu držala gobec ob sebi in čutila njegovo toploto skozi jakno.

In potem je prišla noč s krvjo na stopnicah.

Tisti dan je bil v stanovanju spet poln kuhinjski stolov, ki niso bili moji. Mama je pripeljala še teto Petro. Luka je prinesel pivo. Govorili so, da bo fino, da ne bom sama. Jaz sem čutila, kako mi v glavi šumi, kot bi nekdo odpiral radiator. Muri se je držal ob mojih nogah, njegov rep je bil nizek.

Ko je Luka hotel Muriju dati košček salame, sem rekla ne. Luka je zavijal z očmi in rekel, da sem postala “čudna”. Teta Petra se je zasmejala in rekla, da sem “preobčutljiva”. Mama je rekla, da sem bila vedno taka. Besede so bile kot mokra cunja v obraz. In potem je Luka, v svoji pijanosti, odprl vhodna vrata, da bi šel kadit na hodnik.

Muri je zdrsnil mimo njega. Ne zato, ker bi bil neubogljiv. Zato, ker je bil prestrašen. Na hodniku je nekdo glasno zaloputnil vrata. Muri je odskočil, zdrsnil po stopnicah in si na razbitem robu ploščice prerezal šapo. Kri je začela kapljati. Jaz sem zakričala. Ne na psa. Na vse.

In takrat sem se znašla tam, kjer sem začela: na stopnišču, s krpo in povodcem, z vonjem po krvi in kovini v nosu, z Murijevim sopihanjem v dlani. Za mano so bili njihovi glasovi, ki so govorili, da pretiravam. Da je samo pes. Da bo že.

Jaz pa sem vedela, da če zdaj popustim, bom popustila za vedno.

V veterinarski ambulanti so ga oskrbeli. Šivanje ni bilo poceni. Spet obroki. Ko sem podpisovala, se mi je roka tresla. Muri je ležal na mizi, njegov srčni utrip sem čutila skozi dlan, ko sem ga držala za prsi. Bil je topel, živ, in tako odvisen od mene, da me je skoraj zadušilo.

Ko sva se vrnila domov, sem našla mamo in Luko še vedno v stanovanju. Na mizi so bile prazne pločevinke. Zrak je smrdelo po postanem pivu in cigaretnem dimu, čeprav sem jim tisočkrat rekla, naj ne kadijo pri meni. Luka je rekel, da sem si sama kriva, ker sem “histerična”. Mama je rekla, da se ne zna več pogovarjat z mano.

Tretja nepopravljiva odločitev je prišla mirno, brez kričanja. Pogledala sem Murija, ki je šepal in se mi stisnil ob gleženj. Čutila sem, kako se mi njegova glava dotika noge, težka in zaupljiva. In sem rekla: “Ven. Zdaj.”

Mama je obstala. Luka se je zasmejal. Jaz sem odprla vrata. Nisem jih prosila. Nisem razlagala. Samo stala sem tam, dokler niso odšli. Ko so se vrata zaprla, sem se sesedla na tla. Muri je prišel k meni in mi z mokrim nosom potisnil dlan. Njegovo dihanje je bilo hitro, še vedno pod stresom, in jaz sem ga božala po hrbtu, čutila pod prsti grobo dlako in rahlo tresenje.

Naslednji dan sem šla k osebnemu zdravniku. Ne zato, ker bi mi kdo rekel. Zato, ker sem ponoči ugotovila, da ne morem več sama. V čakalnici je bilo vroče, zunaj pa je padal moker sneg, ki se je topil v luže. V zraku je bil vonj po mokri volni in razkužilu. Ko sem prišla na vrsto, sem rekla: “Ne spim. Ne zmorem. In imam psa, ki me drži pokonci, ampak jaz se bojim, da bom padla.”

Zdravnik me je prvič pogledal drugače. Dobil sem napotnico za psihoterapijo. Čakalne dobe so bile dolge. Rekel je, da lahko grem tudi samoplačniško, če zmorem. Nisem zmogla. Ampak sem se vpisala na seznam. In to je bila še ena oblika odločitve, ki je nisem mogla preklicati: priznala sem, da potrebujem pomoč.

Družina se je nekaj časa delala, da ne obstajam. Mama mi je poslala sporočilo, da sem jo osramotila. Luka me je blokiral. Teta Petra je rekla drugim, da sem “nora zaradi psa”. Bolelo je. Ne bom lagala. Včasih sem stala pri oknu in gledala parkirišče, kjer so se luči avtomobilov bleščale v dežju, in sem si želela, da bi nekdo pozvonil in rekel oprosti.

Ampak potem je Muri prinesel svojo igračo in mi jo položil v naročje. Njegov rep je nežno udarjal ob tla, kot majhen metronom. In jaz sem šla z njim ven, tudi ko mi ni bilo. Zunaj je bilo včasih megleno, zrak je imel vonj po dimu iz dimnikov in mokrem listju. Včasih je bil zimski mraz tako oster, da mi je rezal v nosnice. Muri pa je hodil ob meni, šepajoč prvi teden, potem vedno bolje.

Na sprehodih sem začela srečevati Tanjo. Ni mi več govorila tračev. Enkrat mi je prinesla staro pasjo posteljo. Rekla je, da ji je ostala od prejšnjega psa. Sprejela sem jo, čeprav mi je bilo nerodno. To je bil majhen premik v meni: dovolila sem si, da nekaj dobim, ne da bi morala takoj vračati.

Ko sem čez dva meseca dobila novo službo v manjši trgovini v centru, sem vprašala za krajši delovnik. Plača je bila nižja. Ampak sem lahko šla domov pravočasno. To ni bila zmaga. To je bil kompromis. In prvič je bil kompromis narejen z mislijo na življenje, ne samo na preživetje.

Mami sem po pol leta poslala sporočilo. Ne opravičila. Meje. Napisala sem, da lahko pride na kavo, če se prej najavi in če ne prinese drugih. Napisala sem tudi, da se o Muriju ne pogajam. Odgovorila je šele čez tri dni. Napisala je: “Prav.” Ni bilo toplo. Ampak bilo je nekaj. Ko je prišla, je Muri stal ob meni. Mama ga je najprej ignorirala. Potem pa je, čisto tiho, iztegnila roko in se ga dotaknila po glavi. Jaz sem videla, kako se ji je obraz za trenutek zmehčal.

Ne bom rekla, da je pes popravil našo družino. Ni. Pokaže pa, kje so razpoke. In meni je pokazal, da sem bila leta zvesta ljudem, ki so mojo zvestobo jemali kot pravico.

Danes še vedno plačujem obroke za tisto šivanje. Še vedno me včasih zgrabi tesnoba, ko se zvečer v bloku zasliši glasen prepir. Še vedno imam dni, ko se mi zdi, da sem sama. Ampak ko Muri ponoči skoči na posteljo in se mi zvije k hrbtu, čutim njegovo toploto in enakomerno dihanje. In vem, da sem vsaj enemu bitju postala dom.

Zdaj me zanima nekaj drugega: kje je meja med ljubeznijo in tem, da se pustiš izkoriščati? In ali je zvestoba še vrlina, če te pri tem počasi pobira?