Ko sem izvedela, da me je najboljša prijateljica izdala

»Nina, morava se pogovoriti,« je Petra tiho rekla in pogledala skozi okno, kot da išče izhod iz tega trenutka. Njene roke so se tresle, ko je dvignila skodelico latteja. V tisti kavarni na Trubarjevi, kjer sva že deset let sedeli ob istem oknu, sem prvič začutila ledeno praznino med nama.

»Kaj je narobe?« sem vprašala, čeprav sem v sebi že vedela, da bo nekaj hudega. Petra ni bila človek, ki bi dramatiziral zaradi malenkosti. Bila je tista, ki je vedno znala pomiriti situacijo, ki je znala najti smeh tudi v najbolj sivih dneh. Tisti dan pa ni bilo ne smeha ne topline.

»Nina…« Njene oči so bile rdeče, kot bi jokala celo noč. »Ne vem, kako naj ti povem… Ampak moram.«

V tistem trenutku se mi je pred očmi zavrtelo vse najino prijateljstvo – najini pogovori na Rožniku, skupna potovanja na morje v Izolo, nočne debate o tem, ali obstaja prava ljubezen. Nikoli si nisem mislila, da bo prišel trenutek, ko bom dvomila v naju.

»Petra, prestrašiš me. Samo povej.«

Globoko je vdihnila in zašepetala: »Videla sem tvojega Marka z drugo žensko.«

Za trenutek sem obstala. Srce mi je začelo divje biti. »Kaj? Kdaj? Kje?«

»Prejšnji teden. V Cityparku. Držala sta se za roke. Nina… nisem ti hotela nič reči, ampak… potem sem ju videla še enkrat v Tivoliju.«

V meni se je nekaj zlomilo. Marko je bil moj fant že pet let. Skupaj sva načrtovala prihodnost – skupno stanovanje v Šiški, mogoče celo otroka. Petra pa je bila tista oseba, ki ji zaupam vse. In zdaj mi je to povedala tako… skoraj preveč mirno.

»Zakaj mi nisi povedala prej?« sem zasikala, bolj iz bolečine kot iz jeze.

»Bala sem se… Bala sem se, da mi ne boš verjela. Da boš mislila, da si izmišljujem.«

V meni se je nabiral bes. »Ampak jaz sem ti vedno verjela! Vedno!«

Petra je sklonila glavo in solza ji je spolzela po licu. »Nina, oprosti. Res sem hotela samo… zaščititi te.«

V tistem trenutku sem vstala in brez besed odšla iz kavarne. Ljubljanske ulice so bile tistega popoldneva še bolj sive kot običajno. Dež je pršil po tlakovcih in jaz sem hodila brez cilja, z občutkom, da se mi podira svet.

Ko sem prišla domov v najino majhno stanovanje v Šiški, me je Marko že čakal. »Hej, kje si bila?« Njegov glas je bil tako običajen, kot da se ni zgodilo nič posebnega.

»V kavarni s Petro.«

Začutila sem potrebo po tem, da ga pogledam naravnost v oči. »Marko… ali mi imaš kaj za povedati?«

Za trenutek je zmrznil. Nato pa: »Ne… Zakaj?«

»Si bil zadnje čase kaj v Cityparku? Ali pa v Tivoliju?«

Njegove oči so se razširile in vedela sem, da laže. »Ne… Zakaj sprašuješ?«

»Petra te je videla z drugo žensko.«

Tišina. Dolga tišina. Nato pa: »Nina… Saj ni bilo nič resnega…«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi podira tla pod nogami. »Kako si lahko? Po vsem tem času?«

Marko je začel nekaj razlagati o tem, kako se počuti ujetega, kako mu primanjkuje pozornosti, kako sva oba preveč zaposlena… A mene ni zanimalo več nič.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Petre besede in Markove laži. Spraševala sem se: komu sploh lahko še zaupam?

Naslednji dan me je poklicala mama. »Nina, si v redu? Slišala sem od sosedov, da si ponoči jokala.« V naši stolpnici v Šiški ni bilo skrivnosti.

»Mama… Marko me vara.«

Mama je zavzdihnila: »Saj sem ti rekla, da ni pravi zate. Vedno si bila preveč dobra zanj.«

»Mama, prosim… Ne morem zdaj poslušati tega.«

»Pridi domov za vikend. Pripravila bom tvojo najljubšo joto.«

Včasih sem imela občutek, da me nihče ne razume zares – ne mama s svojimi nasveti iz drugega sveta, ne Marko s svojimi izgovori in ne Petra s svojo tiho bolečino.

Tisti vikend sem šla domov v Kamnik. Oče me je objel brez besed in toplo stisnil roko – edini znak podpore, ki ga zna pokazati.

V nedeljo popoldne sem sedela na vrtu in gledala v hribe nad Kamnikom. Petra mi je pisala sporočilo: »Nina, oprosti mi še enkrat. Pogrešam te.«

Nisem ji odgovorila takoj. Potrebovala sem čas zase.

V službi so vsi opazili mojo odsotnost. Moj šef Miha me je poklical v pisarno: »Nina, če rabiš kakšen dan dopusta… Samo povej.«

»Hvala, Miha. Bom premislila.«

Dnevi so minevali počasi. Marko se je izselil iz stanovanja in jaz sem ostala sama s kupom njegovih stvari in še večjim kupom vprašanj.

Po dveh tednih sem končno zbrala pogum in poklicala Petro.

»Petra? Lahko prideš na kavo?«

Ko sva sedeli spet v isti kavarni na Trubarjevi, sva dolgo molčali.

»Nina… Res mi je žal.«

Pogledala sem jo in prvič po dolgem času začutila toplino v srcu.

»Veš kaj? Hvala ti, ker si mi povedala resnico. Čeprav boli.«

Petra se je nasmehnila skozi solze: »Vedno bom tukaj zate.«

Tistega dne sva dolgo sedeli skupaj in gledali ljudi skozi okno – vsak s svojo zgodbo in svojim bremenom.

Danes vem: življenje v Sloveniji ni vedno preprosto – službe so negotove, stanovanja draga, odnosi krhki kot porcelanaste skodelice v najini kavarni. Ampak če imaš ob sebi nekoga, ki ti pove resnico – četudi boli – potem nisi nikoli zares sam.

Se sploh še splača zaupati ljudem? Ali pa nas vsaka izdaja naredi le močnejše – ali bolj osamljene?