Ko resnica boli: Prijateljstvo, izdaja in skrivnost otroka

»Ne, ne more biti res,« sem si šepetala, ko sem gledala malo deklico v inkubatorju. Njen pogled – tako modre oči ima samo Matej. In tisto znamenje na vratu… Enako ima tudi on. Srce mi je začelo razbijati, roke so se mi tresle. Nina me je pogledala s svojim utrujenim nasmehom: »A ni čudovita?«

Nisem mogla odgovoriti. V glavi so mi odmevale besede, ki jih nisem upala izreči. Najboljša prijateljica od osnovne šole, vedno sva si zaupali vse. Skupaj sva preživeli vse – maturantski izlet v Portorožu, prve ljubezni, razočaranja, celo poroko. Bila je moja priča. In zdaj…

»Urša, si v redu?« je vprašala in me prijela za roko. Njena dlan je bila topla, a jaz sem bila ledena. »Samo malo sem utrujena,« sem zamomljala in se opravičila, da grem po vodo.

Na hodniku sem se sesedla na klop. V glavi sem imela kaos. Matej je bil zadnje mesece čuden – vedno bolj odsoten, pogosto je ostajal dlje v službi, ponoči pa je pogosto tipkal po telefonu. Vedno sem si govorila, da pretiravam, da je samo utrujen od dela v Ljubljani. Zdaj pa…

Nisem vedela, kaj naj naredim. Naj vprašam Nino? Naj vprašam Mateja? Kaj če se motim? Kaj če sem samo paranoična? Ampak tiste oči… Tisto znamenje…

Ko sem prišla domov, je Matej sedel na kavču in gledal televizijo. »Kako je bilo pri Nini?« je vprašal mimogrede, ne da bi me pogledal.

»Dobro… Rodila je deklico.«

»Super,« je rekel in se obrnil nazaj k ekranu.

Nisem mogla več zadržati solz. »Matej… ali mi kaj skrivaš?«

Pogledal me je z začudenjem. »Kaj pa naj bi ti skrival?«

»Nina… njena hčerka… Ima tvoje oči. In tvoje znamenje.«

Za trenutek je obmolknil. Nato je odvrnil: »Urša, to je neumno. Saj veš, da si včasih preveč sumničava.«

A v njegovih očeh sem videla paniko. Tisto paniko, ki jo poznaš samo pri človeku, ki laže.

Tisto noč nisem spala. V glavi sem premlevala vsak pogovor z Nino v zadnjih mesecih. Kako pogosto je govorila o tem, kako težko ji je biti samska mama, kako pogreša moško bližino… In Matej – kako pogosto jo je zagovarjal pred drugimi prijatelji.

Naslednji dan sem šla k Nini domov pod pretvezo, da ji prinesem nekaj otroških oblačil. Ko sem stopila v stanovanje, sem začutila napetost v zraku.

»Urša…« je začela Nina tiho.

»Nina, prosim te… povej mi resnico.«

Njene oči so se napolnile s solzami. »Nisem hotela… Res nisem hotela… Bilo je samo enkrat. Bila sem pijana po tvoji rojstnodnevni zabavi… Matej me je peljal domov… In potem…«

Zlomila se je v joku. Jaz pa sem stala tam kot kip.

»Zakaj mi nisi povedala? Zakaj sta mi oba lagala?«

»Bala sem se te izgubiti! Ti si moja družina!«

»Ampak zdaj si me izgubila!« sem zakričala in zaloputnila vrata za sabo.

Doma me je čakal Matej. Ko me je zagledal, je vedel, da ve vse.

»Urša… oprosti… Res mi je žal… Ne vem, kaj naj rečem.«

»Nič ne reci! Samo pojdi!«

Tisti večer sem prvič v življenju razumela pomen besede praznina. Stanovanje je bilo tiho kot grob. Vse slike na stenah so me spominjale na laži in izdajo.

Naslednje tedne sem preživela kot robot – hodila v službo na občino, kjer so vsi vedeli za moj zakon z Matejem in prijateljstvo z Nino. Pogledi sodelavk so bili polni radovednosti in sočutja hkrati.

Moja mama me je klicala vsak dan: »Urša, ne zapiraj se vase. Pridi domov na kosilo.«

Ampak nisem mogla jesti. Nisem mogla spati. Nisem mogla dihati.

Po dveh mesecih mi je Nina pisala dolgo pismo. Opravičevala se je in prosila za odpuščanje. Pisala mi je o tem, kako jo vsak dan boli vest in kako si želi, da bi lahko popravila napako.

Matej mi je poslal SMS: »Prosim te za pogovor.«

Nisem odgovorila nobenemu od njiju.

V službi me je šefica poklicala na pogovor: »Urša, vsi opazimo, da nisi več ista. Če potrebuješ čas zase… vzemi si ga.«

Tisti dan sem prvič po dolgem času šla na sprehod ob Ljubljanici. Usedla sem se na klop in opazovala ljudi okoli sebe – mlade družine z vozički, starejše pare z roko v roki… Vsi so se mi zdeli tako daleč.

Vprašala sem se: Ali bom še kdaj komu zaupala? Ali bom še kdaj verjela v prijateljstvo?

Po pol leta sem srečala Nino na tržnici. Bila je bleda in shujšana.

»Urša… Prosim te… Lahko greva na kavo?«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Po dolgem premoru sem prikimala.

Sedeli sva v mali kavarni na Petkovškovem nabrežju.

»Vem, da ti ne morem nikoli povrniti zaupanja… Ampak rada bi bila vsaj iskrena do konca.«

Pogledala sem jo v oči in prvič začutila olajšanje – ne zaradi nje ali Mateja, ampak ker sem končno izrekla vse bolečine na glas.

Ko sva se poslovili, sem vedela: življenje ne bo nikoli več enako. A mogoče bom nekoč znova našla mir.

Včasih se vprašam: Ali lahko resnica sploh kdaj zaceli rane? Ali pa nas samo opomni, kako krhki smo ljudje?