Ko prijateljstvo zaboli: Zgodba o zaupanju, izdaji in ponovnem iskanju sebe

»Ne moreš spet pustiti mokrih brisač na tleh!« sem skoraj zavpila, ko sem stopila v kopalnico. Katja je sedela na kavču, s skodelico kave v roki, in me pogledala s tistim utrujenim pogledom, ki ga je imela zadnje mesece. »Oprosti, Neža, pozabila sem. Res sem…« je zamrmrala in se zazrla skozi okno.

V tistem trenutku sem začutila, kako mi nekaj v prsih poči. To ni bila jeza zaradi brisač. To je bila bolečina, ki se je nabirala že tedne, odkar je Katja po ločitvi prišla živet k meni. Najina prijateljica iz otroštva, vedno nasmejana, vedno pripravljena pomagati – zdaj pa senca same sebe. In jaz? Jaz sem postajala senca sebe ob njej.

Ko je Katja prvič potrkala na moja vrata s kovčkom v roki in rdečimi očmi, sem jo brez pomisleka povabila noter. »Seveda lahko ostaneš pri meni, kolikor bo treba,« sem rekla. Bila sem prepričana, da bo to začasno. Da bo nekaj tednov dovolj, da si opomore, najde novo stanovanje in zaživi naprej. Saj sva si vedno pomagali – jaz njej, ona meni. Tako je bilo od osnovne šole naprej.

A tedni so postajali meseci. Katja je ostajala. Najprej je bilo vse v redu – skupaj sva gledali stare slike, se smejali najinim otroškim neumnostim, pila vino ob večerih in si zaupali vse strahove. Toda kmalu so se začele majhne stvari kopičiti: njene stvari so bile povsod, hladilnik je bil vedno prazen, ker je pozabila nakupiti hrano, ponoči je dolgo govorila po telefonu in me zbujala. Najhuje pa je bilo to, da sem imela občutek, da moj dom ni več moj.

»Neža, a lahko danes ti pospraviš kuhinjo? Res nimam energije,« me je vprašala nekega večera. »Katja, že tri dni zapored jaz pospravljam!« sem ji odgovorila bolj ostro, kot sem nameravala. »Saj vem… oprosti… Samo… Ne morem več,« je rekla in se zlomila v solzah.

Takrat sem jo objela. A v meni se je nabirala tiha zamera. Vsak dan sem se vračala iz službe v občutek kaosa – ne le v stanovanju, tudi v sebi. Moja mama mi je po telefonu rekla: »Neža, preveč daješ drugim in premalo sebi.« Ampak kako naj pustim prijateljico na cedilu? Saj vem, kako boli biti sam.

Nekega popoldneva sem prišla domov prej kot običajno. V dnevni sobi sta sedela Katja in moj brat Rok. Smejala sta se nečemu na njenem telefonu. Ko sem vstopila, sta oba utihnila. »Hej! Kaj pa vidva?« sem vprašala s prisiljenim nasmehom.

»Nič posebnega… Katja mi je pokazala slike iz morja,« je rekel Rok in hitro odšel v kuhinjo. Katja pa me ni pogledala v oči. Tisti večer sem dolgo ležala budna in razmišljala: ali se med njima nekaj dogaja? Zakaj mi nič ne povesta?

Naslednji dnevi so bili polni tišine. Katja je hodila ven brez razlage, Rok pa mi ni več pisal sporočil kot prej. Počutila sem se izključeno iz lastnega življenja. Ko sem jo končno vprašala naravnost: »Katja, ali si zaljubljena v Roka?«, me je pogledala z žalostjo in krivdo hkrati: »Ne vem… mogoče… Saj nisem hotela…«

V meni se je vse podrlo. Ne le zato, ker sem čutila izdajo – ampak ker sem dojela, da sem izgubila nadzor nad svojim življenjem. Prijateljica mi je zasedla dom in zdaj še srce mojega brata.

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Neža, kje si pa ti v tej zgodbi?«

Naslednje jutro sem Katji pripravila zajtrk in ji mirno rekla: »Katja, mislim, da bi bilo dobro, da si poiščeš svoje stanovanje.« Pogledala me je šokirano: »Me mečeš ven? Po vsem tem?«

»Ne mečem te ven. Samo… Potrebujem svoj prostor nazaj. In mislim, da ga potrebuješ tudi ti.«

Katja je nekaj časa molčala. Potem pa tiho rekla: »Mogoče imaš prav.«

Tisti teden se je izselila k sestrični v Šiško. Z Rokom sta ostala prijatelja – ali kaj več, ne vem več natančno. Midve s Katjo sva se nekaj časa izogibali ena drugi; pogrešala sem jo in hkrati čutila olajšanje.

Počasi sem začela znova dihati v svojem stanovanju. Kupila sem si novo posteljnino in posadila rože na balkon. A še vedno me je grizlo vprašanje: ali sem bila slaba prijateljica? Bi morala še bolj potrpeti? Ali pa sem končno prvič postavila sebe na prvo mesto?

Nekega dne me je Katja poklicala: »Neža… oprosti za vse. Hvala ti za vse.«

»Tudi jaz te imam rada, Katja. Ampak morava najti nove poti zase.«

Zdaj vem: prijateljstvo ni žrtvovanje sebe do konca – ampak iskrenost do drugega in do sebe.

Se vam je že zgodilo kaj podobnega? Kje vi potegnete mejo med pomočjo prijatelju in lastnimi mejami?