Ko nova snaha razbije družino: Med ljubeznijo do vnuka in bolečino izdaje

»Babica, zakaj si mi dala samo dvajset evrov?« je vprašal Nejc, ko sem ga peljala iz šole. Njegov glas je bil tih, skoraj prestrašen, kot da se boji, da bo rekel kaj narobe. Srce mi je zastalo. Vedela sem, da sem mu dala petdeset evrov za šolski izlet – denar sem predala Roku, svojemu sinu, ker je rekel, da bo tako lažje. »Kako misliš samo dvajset?« sem previdno vprašala. »Ati mi je dal dvajset, rekel je, da je to od tebe.«

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odmevale besede mojega vnuka. Vedno sem zaupala Roku. Po smrti moža je bil on moj steber, moj edini otrok. Ko se je pred tremi leti poročil s Tjašo, sem bila vesela zanj. Bila je prijazna, nasmejana, vedno pripravljena pomagati. A počasi so se začele pojavljati razpoke – najprej drobne pripombe o tem, kako preveč razvajam Nejca, potem vedno manj vabil na kosila in družinska srečanja.

Naslednji dan sem poklicala Roka. »Rok, ali si Nejcu res dal samo dvajset evrov?« sem vprašala naravnost. Na drugi strani je zavladala tišina. »Mami, saj veš, da imamo zdaj več stroškov. Tjaša je rekla, da ni treba toliko zapravljati za Nejca.«

Ob teh besedah me je stisnilo v prsih. Tjaša. Vedno ona. Vedno ona tista, ki postavlja pravila v hiši, kjer sem nekoč bila dobrodošla vsak dan. Zdaj pa moram prositi za dovoljenje, če želim videti vnuka.

V trgovini sem srečala sosedo Olgo. »A te še kaj vabijo na obisk?« me je vprašala z rahlim nasmeškom. »Saj veš, kako je zdaj s temi mladimi.« Pogledala sem stran in požrla solze. Nisem hotela priznati, da me boli. Da se počutim kot tujec v lastni družini.

Tisti petek sem Nejca čakala pred šolo. Ko me je zagledal, se je razveselil in stekel k meni. »Babica, a lahko danes pridem k tebi?« V njegovih očeh sem videla hrepenenje po toplini doma, ki sva ga nekoč delila. Poklicala sem Roka: »Nejc bi rad danes prespal pri meni.« Slišala sem šepetanje v ozadju – Tjašin glas. »Ne more danes, ima trening.«

Začela sem opažati vzorec: vedno znova izgovori, vedno znova zavrnitve. Ko sem naslednjič prišla na obisk brez najave, mi je Tjaša odprla vrata s hladnim nasmeškom: »Raje pokličite naslednjič.« V dnevni sobi sem slišala Nejca: »Babica!« A Tjaša ga je hitro poslala v sobo pod pretvezo domače naloge.

Nekega dne sem pogumno povabila Roka in Tjašo na kosilo k meni domov. Pripravila sem potico in govejo juho – vse tisto, kar ima Rok najraje že od otroštva. Prišla sta oba, a vzdušje je bilo napeto. Tjaša je komaj jedla in ves čas gledala na uro. Rok je molčal.

»Rada bi več časa preživela z Nejcem,« sem končno zbrala pogum in rekla naravnost. Tjaša me je pogledala naravnost v oči: »Nejc ima zdaj veliko obveznosti. Nočemo ga obremenjevati še z dodatnimi obiski.«

Ob tej hladnosti me je spreletel srh. Moj lastni sin ni rekel ničesar v mojo obrambo. Počutila sem se izdano.

Tistega večera sem dolgo sedela v kuhinji in gledala stare fotografije – Roka kot otroka, njegove rojstne dneve, praznike pri meni doma. Spomnila sem se vseh žrtev, ki sem jih naredila zanj po smrti moža – kako sva skupaj preživela najtežje čase.

Naslednji teden me je poklicala učiteljica iz Nejčeve šole: »Gospa Novak, Nejc vas zelo pogreša. Je vse v redu doma?« Takrat so mi po licih spolzele solze – če celo učiteljica opazi spremembo pri Nejcu, potem nekaj ni v redu.

Odločila sem se za pogovor z Rokom na štiri oči. Povabila sem ga na kavo v najino najljubšo slaščičarno v centru Ljubljane.

»Rok, kaj se dogaja? Zakaj me odrivate stran? Saj veš, da bi za vas naredila vse.«

Pogledal me je s trudnim izrazom: »Mami, Tjaša ima drugačne poglede na vzgojo. Noče preveč stikov z družino – pravi, da moramo biti bolj samostojni.«

»Ampak Nejc trpi! Saj vidiš!«

Rok je sklonil glavo: »Ne vem več, kaj naj naredim.«

V tistem trenutku sem dojela: moj sin ni več tisti fant iz mojih spominov; postal je mož svoje žene in oče svojega sina – razpet med dvema ognjema.

Doma sem dolgo razmišljala o tem, kaj pomeni biti babica v današnjem času. Ali res nimam več pravice do svoje družine? Ali so nove vrednote res pomembnejše od vezi krvi?

Nekega dne mi je Nejc poslal sporočilo: »Babica, rad te imam.« To sporočilo mi je dalo moč.

Odločila sem se napisati pismo Tjaši:

»Draga Tjaša,
Vem, da želiš najboljše za svojo družino. Prosim te le za eno stvar: dovoli mi biti del Nejčevega življenja. Ne želim posegati v vajine odločitve ali vzgojo – želim le dati ljubezen svojemu vnuku in biti opora tudi vama.
Lep pozdrav,
Mira«

Odgovora nisem prejela nikoli.

Danes mineva že skoraj leto dni odkar redko vidim Nejca. Vsakič ko ga srečam po naključju na igrišču ali v trgovini, mi skoči v objem in mi šepne: »Pogrešam te.«

Vsak večer sedim ob oknu in gledam v temo ter se sprašujem: Ali lahko ena oseba res tako močno spremeni družinske vezi? Je mogoče najti pot nazaj ali so nekatere rane pregloboke?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?