Ko mi je pes v dežju zagrabil rokav, sem še mislila, da bežim pred izgorelostjo — nisem vedela, da bežim pred sabo

Z mokro tačko mi je zagrabil rokav plašča in me povlekel nazaj proti prehodu za pešce, ravno ko je LPP avtobus zarohnel mimo in je nekje ob robniku ostala temna sled krvi. V roki sem držala telefon, na katerem je utripalo ime šefice, on pa je sopel, kot da mu zmanjkuje zraka. Dež mi je tekel v oči, asfalt je smrdel po nafti in mokrem listju, jaz pa nisem vedela, ali naj ga pustim in stečem čez, ali ostanem in se zapletem v nekaj, česar ne bom mogla odložiti.

Takrat sem bila že mesece v stanju, ki sem ga sama sebi imenovala “samo utrujenost”. V resnici je bila izgorelost, tista tiha, sramotna, ki te naredi ostrega do vseh in praznega do sebe. Delala sem v klicnem centru v Ljubljani, v sivem prostoru, kjer zrak vedno diši po postani kavi in plastiki slušalk. Vsak dan sem poslušala tuje pritožbe, nato pa doma v bloku v Šiški sedela v tišini. Po ločitvi sem si govorila, da mi samota paše. V resnici me je dušila.

Pes, ki mi je takrat zagrabil rokav, ni bil moj. Bil je srednje velik, resast, z žimasto dlako barve mokre zemlje in z belimi dlačicami na bradi, kot kakšen siten stari stric. Oko mu je bilo malo zamegljeno, ušesa pa sta mu ležala narazen, kot da ne ve, kam spada. Na ovratnici ni imel ničesar, samo star kovinski obroček, ki je bil leden na dotik, ko sem ga prijela.

Najprej sem bila jezna. Res jezna. Ne zato, ker bi bil pes kriv, ampak ker je bil še ena stvar, ki je od mene nekaj hotela. Jaz pa nisem imela nič več za dati. V tistem trenutku sem pomislila: “Če ga poberem, zamudim na izmeno. Če zamudim, mi skrajšajo ure. Če mi skrajšajo ure, ne plačam najemnine.” V glavi sem imela položnice, ogrevanje, elektriko, tiste male številke, ki so mi vsak mesec rezale kožo.

Potem je pes zaječal. Ne glasno, ampak tisto kratko, zadušeno, kot ko človek preveč dolgo drži solze. In ko sem ga potegnila malo k sebi, sem na dlani začutila njegovo tresenje. Koža pod dlako je bila vroča, srce mu je pod prsti udarjalo hitro, prestrašeno. V nos mi je udaril vonj po mokrem psu in po rani, kovinski, krvav. Ne moreš tega spregledati. Ne moreš reči, da nisi videl.

Prva nepreklicna odločitev se je zgodila na tistem mokrem pločniku. Telefon sem ugasnila. Šefici nisem dvignila. In psa sem odvlekla proti najbližji veterinarski ambulanti, ki sem jo našla na Googlu. Nisem imela avta. Vlekla sem ga do postaje, ga dvignila v naročje, čeprav je bil težak in mi je moker kožuh hladil roke, in z njim vstopila na avtobus. Ljudje so se odmikali. Nekdo je zavijal z očmi. Voznik me je pogledal, kot da sem mu prinesla problem.

V ambulanti je bilo toplo, zrak je smrdel po razkužilu in po tisti sladkasti pasji hrani, ki jo prodajajo v vrečkah. Pes se je stisnil ob moje noge. Ko sem ga božala po hrbtu, sem čutila, kako se mu dlaka lepi na prste. Veterinarka, Petra, je dvignila obrv, ko sem rekla, da ni moj. “Ampak zdaj je pri vas,” je rekla mirno, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu.

Račun je bil prva klofuta. Rentgen, čiščenje rane, injekcija. Vse skupaj več, kot sem imela na kartici. V grlu mi je zastalo. V tistem trenutku bi lahko rekla: “Ne morem.” In bi ga pustila. Petra me je pogledala, potem pa je rekla: “Lahko naredimo obročno. Ampak nekdo mora podpisati.” Podpisala sem. Druga nepreklicna odločitev, čeprav sem jo takrat doživela kot prisilo. Ko sem s tresočo roko napisala svoje ime, sem vedela, da sem se zavezala nečemu, kar me bo stalo več kot denar.

Domov sva šla peš, ker sem hotela prihraniti za položnice. Dež je ponehal, zrak pa je bil mrzel in čist. Vonj po mokri zemlji se je mešal z dimom iz dimnikov. Pes je hodil ob meni, malo šepal, a trmasto. Ko sva prišla v blok, sem se spomnila na pravila najemodajalke. “Brez živali,” je rekla, ko sem podpisala pogodbo. V tistem trenutku sem ga pogledala in se spraševala, kdaj sem postala človek, ki se skriva pred lastnim pragom.

V stanovanju je bilo tiho. Samo hladilnik je brnel. Pes je šel naravnost do moje kuhinje in se zgrudil na preprogo, kot da je bil vedno tam. Ko sem mu prinesla vodo, je pil počasi, s tistim ritmičnim lizanjem, ki te hipnotizira. Njegovo dihanje se je umirilo. Ko sem se usedla na tla ob njega, sem prvič po dolgem času začutila, da se mi telo ne napenja v obrambi. Njegova toplota ob mojem stegnu je bila konkretna, težka, resnična.

Naslednje jutro sem se zbudila ob šestih, ker je nežno praskal po vratih spalnice. Ni lajal. Samo čakal je. V tistem čakanju je bilo nekaj, kar me je spravljalo ob živce. Kot da mi govori: “Vstani. Ne moreš se skriti.” Vlekla sem se v kopalnico, obraz sem imela zatečen. V ogledalu sem si izgledala tuja. Ampak sem mu pripela improvizirano vrvico, ki sem jo našla v predalu, in sva šla ven.

Ljubljana zgodaj zjutraj ima poseben zvok. Škripanje tramov v starih blokih, oddaljen ropot prvega avtobusa, ptice, ki kričijo nad Tivolijem. Zrak je dišal po svežem kruhu iz pekarne in po mokrem betonu. Pes je vohal vsak grm, vsako lužo. Jaz pa sem se prvič po mesecih premikala brez cilja, brez slušalk, brez klicev.

Po nekaj dneh sem začela dobivati opozorila. Najemodajalka je prišla nenapovedano, ker je “nekaj preverjala”. Pes je takrat ležal tiho, a ona je vseeno opazila dlake. “Rekla sem, da ne,” je rekla in njen parfum je bil premočan, sladek, kot poceni vanilija. V meni se je dvignila panika. Ne samo zaradi stanovanja, ampak zaradi tega, kako hitro sem bila pripravljena lagati. Pes je dvignil glavo in mi položil gobec na koleno. Topel, vlažen dotik. Kot da me prizemlji.

Tretja nepreklicna odločitev je prišla tisto popoldne. Namesto da bi ga skrila ali oddala, sem začela iskati drugo najemniško možnost. V Ljubljani to pomeni neskončne klice, oglase, predrage garsonjere in “samo za študente”. Ko sem povedala, da imam psa, je večina prekinila. Na koncu sem našla majhno pritlično stanovanje v Mostah, dražje in bolj vlažno, a z lastnikom, ki je rekel: “Samo da ne laja cele noči.” Podpisala sem novo pogodbo. Stara najemodajalka mi je zadržala del varščine zaradi “škode”. Bila sem besna. In hkrati sem vedela, da nazaj ne grem.

Pes je dobil ime Brin. Ne zato, ker bi bilo posebno, ampak ker je imel vonj po grmičevju in iglicah, ko se je posušil. Ko sem mu prvič kupila pravo ovratnico v Mr. Petu, sem stala med policami in računala, ali imam dovolj tudi za svoj tedenski nakup v Hoferju. Vzela sem cenejšo. Potem sem se počutila krivo, kot da sem ga že izdala. Ta krivda me je izčrpavala.

Brin ni bil vedno lahek. Včasih je ponoči cvilil. Včasih je zagrizel v moj čevelj, ko sem se oblekla za službo, kot da mi hoče reči, naj ne grem. In jaz sem se znesla nad njim. Enkrat sem zavpila tako glasno, da sem se sama prestrašila. On se je umaknil pod mizo, rep med nogami. Takrat me je zadel občutek sramu, tisti suh, pekoč. Usedla sem se na tla in ga s tresočimi prsti povlekla k sebi. Njegova dlaka je bila groba, a ko sem mu drgnila uho, je počasi popustil. Njegovo dihanje mi je grelo zapestje.

Socialni del se je začel čisto banalno. Na sprehodu ob Ljubljanici sem srečala soseda, Mateja, ki je imel starega psa in vedno isto kapo. Najprej sva si samo kimala. Potem me je enkrat vprašal, ali je Brin iz zavetišča. Rekla sem, da ne vem. Matej mi je povedal za Zavetišče Gmajnice in za to, kako je tam prostovoljil. Ponudil se je, da mi pomaga preveriti čip.

Ko sva šla skupaj, sem se počutila čudno. Kot da sem spet del sveta. V zavetišču je smrdelo po razkužilu, mokri slami in po tisti mešanici strahu in vznemirjenja, ki jo imajo živali v kletkah. Brin je bil nemiren, vlekel je nazaj k vratom. Ko so mu preverili čip, ni bilo podatkov. “Nekdo ga ni registriral,” je rekla delavka, Tanja. “Ali pa je bil zavržen.” Ta beseda mi je ostala v grlu.

V službi se je stanje slabšalo. Šefica mi je dala opomin zaradi zamud. Jaz sem začela pozabljati stvari. Enkrat sem na sredini klica kar obstala, kot da mi je nekdo izklopil zvok. Glava mi je brnela, roke so se mi potile. Brin me je doma pričakal z isto trmo, z isto potrebo. In jaz sem se zlomila. Sedela sem na kuhinjskih tleh, vonj po stari juhi v loncu se je mešal z vonjem po pasji hrani, in nisem mogla nehati jokati.

Tisto noč sem prvič po dolgem času poklicala mamo v Celje. Nisva bili blizu. Po ločitvi sem se zaprla. Nisem hotela, da kdo vidi, da sem propadla. Ko je dvignila, sem najprej molčala. Brin mi je položil glavo v naročje, težko in toplo. Njegova teža me je držala na mestu, da nisem odložila. “Mami,” sem rekla, “ne zmorem.”

To je bila četrta odločitev, čeprav je prišla iz dna. Šla sem do osebne zdravnice in rekla besedo, ki me je bilo sram: izgorelost. Čakalnice so smrdele po mokrih bundah in po razkužilu. Ljudje so gledali v tla. ZZZS obrazci, napotnice, datumi. Zdravnica me je poslušala, potem pa rekla, da potrebujem bolniško in psihoterapijo. “Čakalne dobe so dolge,” je dodala. “Če lahko, pojdite samoplačniško.” Skoraj sem se zasmejala. Samoplačniško.

Ko sem prišla domov, je bil Brin nenavadno tih. Ni se dvignil, ko sem odprla vrata. Ležal je na boku, dihal je hitro, plitvo. Dotaknila sem se njegovega trebuha. Bil je napet. V nos mi je udaril čuden, kiselkast vonj, kot pokvarjena hrana. Panika me je zagrabila, suha in hladna.

Tisti večer je bil vrhunec strahu. Ne mojega, ampak najinega. Brin je bruhal in se tresel. Jaz sem stala ob njem in v glavi računala, koliko imam še na računu po tistem obročnem plačilu. Veterinarska klinika na drugi strani mesta. Avto nisem imela. Mateju sem poslala sporočilo, čeprav sem sovražila, da prosim za pomoč. Odgovoril je takoj. Čez deset minut je stal pred blokom. V avtu je smrdelo po cigaretah in po pasjih piškotih. Brin je ležal na zadnjem sedežu, jaz sem mu držala glavo in čutila, kako mu srce razbija.

Diagnoza je bila zastrupitev. Verjetno nekaj, kar je pobral na sprehodu. Spet račun, spet podpis, spet tisti občutek, da se mi tla umikajo. Petra, ista veterinarka, me je pogledala in rekla: “Če ga imate radi, ga morate tudi bolj paziti.” To me je zabolelo, ker sem vedela, da ima prav. In ker sem vedela, da ga imam rada, čeprav me je bilo strah te besede.

Brin je preživel. Dva dni je bil na infuziji. Jaz sem v tem času prvič šla na sprehod brez njega in sem se počutila kot nekdo, ki mu manjka del telesa. Mesto je bilo glasnejše, bolj ostro. Vonj po izpušnih plinih me je dušil. Ko sem ga prišla iskat, je bil še šibek, a ko me je zagledal, je rep vseeno udaril ob kletko. Ko sem ga prijela, je bil lahek in vroč. Njegov izdih mi je pihnil čez prste, kot topel zrak iz radiatorja.

Ni bilo čudeža. Še vedno sem imela dolgove. Še vedno sem se kdaj zbudila z občutkom, da me čaka zid. Terapijo sem dobila šele čez nekaj mesecev, v javnem sistemu, in vmes sem hodila na brezplačno svetovanje v centru, kjer so stoli škripali in kjer je dišalo po čaju. V službo se nisem vrnila na polno. Zmanjšala sem ure. To je pomenilo manj denarja in več skrbi. Ampak pomenilo je tudi, da sem ob petih popoldne lahko bila doma, ko je Brin nemirno hodil po stanovanju, ker je zunaj spet snežilo. Tistega prvega snega v Mostah se spomnim, ker je bil zrak oster in čist, Brin pa je skakal po belini, kot da je svet nov.

Matej je ostal v najinem življenju. Ne kot romantična rešitev, ampak kot človek, ki je znal biti zraven. Mami je začela prihajati občasno. Prinesla je domačo potico, stanovanje je zadišalo po orehih in vaniliji, in Brin ji je položil glavo na kolena, kot da jo že dolgo pozna. Jaz sem se učila govoriti manj “v redu sem” in več “rabim pomoč”.

Včasih se še vedno vprašam, ali sem Brina vzela iz usmiljenja ali iz strahu pred praznino. Včasih sem jezna, ker me je stalo toliko denarja in živcev. Potem pa se spomnim tistega mokrega pločnika in njegove tačke na mojem rokavu. Če bi takrat odšla, bi morda obdržala nekaj udobja. Ampak bi izgubila možnost, da se sploh še kdaj vrnem k sebi.

Kje je meja med odgovornostjo in lastno preživetveno pravico? In ali je zvestoba nekaj, kar dolgujemo samo drugim, ali tudi sebi?