Ko je tašča prišla živet k nam: Med ljubeznijo, boleznijo in preizkušnjo
»Ne morem več, Luka!« sem skoraj zavpila, ko sem s tresočimi rokami pospravljala ostanke večerje s kuhinjske mize. V ozadju sem slišala tiho stokanje iz dnevne sobe, kjer je ležala njegova mama, gospa Marija, ki je pred tremi tedni prišla živet k nama. Luka je stal ob vratih, z obrazom, ki je bil prepoln skrbi in utrujenosti. »Prosim, Neža, saj veš, da nimam nikogar drugega. Mama ne more biti sama,« je rekel, njegov glas pa je bil poln obupa.
V tistem trenutku sem se počutila, kot da me nekdo duši. Najina hiša v okolici Domžal, ki je bila prej polna smeha in topline, se je spremenila v bolnišnico. Povsod so bile stekleničke z zdravili, podloge za inkontinenco, v zraku pa je visel vonj po razkužilu. Marija je imela napredovalo multiplo sklerozo in ni več mogla sama vstati iz postelje. Vsak dan sem ji pomagala pri osebni higieni, ji kuhala posebne obroke in ji brala knjige, čeprav sem v sebi čutila, kako se mi življenje drobi na koščke.
»Neža, saj bo bolje, samo še malo potrpi,« je rekel Luka tisti večer, ko sem mu v solzah priznala, da ne zmorem več. »Ne morem več biti samo žena, mama in negovalka. Kje sem jaz v tej zgodbi?« sem ga vprašala, a je le nemočno skomignil z rameni. Najina hči, sedemletna Tjaša, je v zadnjih tednih postala tiha in vase zaprta. Pogrešala sem najine skupne večere, ko sva skupaj pekli palačinke ali risali. Zdaj je bila vedno v svoji sobi, pogosto s slušalkami na ušesih, da ne bi slišala babičinega stokanja.
Nekega večera sem sedela na robu postelje in gledala v temo. V mislih sem se vračala v čas, ko sem prvič spoznala Marijo. Bila je stroga, a pravična ženska, ki je vedno znala povedati svoje mnenje. Spomnim se, kako me je na najinem prvem kosilu vprašala, ali znam skuhati pravo govejo juho. Takrat sem se počutila kot na izpitu, zdaj pa sem bila njena edina opora. Včasih me je pogledala s tistimi bledimi očmi in rekla: »Neža, oprosti, da ti jemljem življenje.« Takrat sem ji vedno rekla, da je vse v redu, a v sebi sem kričala.
Najhujše so bile noči. Marija je pogosto jokala od bolečin, jaz pa sem sedela ob njeni postelji in ji držala roko. Luka je bil večino časa v službi, saj je moral nekako preživeti družino. Ko je prišel domov, je bil izčrpan in ni imel moči za pogovor. Med nama se je začela nabirati tiha jeza. Nekega večera sem mu rekla: »Zakaj sem jaz tista, ki mora vse nositi? Zakaj ne najdeš pomoči?« On pa je le odvrnil: »Ne morem dati mame v dom. Obljubil sem ji, da bo lahko ostala doma.«
Začela sem se počutiti kot slaba oseba. V službi sem bila vedno bolj odsotna, sodelavka Maja me je nekega dne vprašala: »Neža, si v redu?« Skoraj sem se zlomila pred njo. »Ne vem več, kdo sem,« sem ji priznala. »Doma imam bolno taščo, moža, ki me ne sliši, in hčerko, ki me potrebuje. Kje sem jaz?« Maja mi je svetovala, naj poiščem pomoč, a v meni je tlela sramota. Kaj bodo rekli sosedje, če damo Marijo v dom? V naši vasi ljudje hitro obsojajo.
Nekega dne je Marija dobila vročino. Poklicala sem zdravnico, ki je prišla na obisk. »Neža, potrebujete pomoč. To ni več vzdržno,« mi je rekla, ko je videla, v kakšnem stanju je hiša in jaz. Luka je bil takrat prvič pripravljen poslušati. »Mogoče bi pa res morali razmisliti o domu,« je rekel tiho, a v njegovih očeh sem videla krivdo. Marija je slišala najin pogovor in naslednji dan me je prosila, naj sedeva k njej. »Neža, ne želim biti breme. Če me moraš dati v dom, naredi to. Samo obljubi mi, da boš pazila na Luko in Tjašo,« je rekla s tresočim glasom.
Tisto noč nisem spala. V meni se je odvijala bitka med razumom in čustvi. Vedela sem, da ne zmorem več, a hkrati sem se počutila krivo, ker sem želela, da gre. Naslednji dan sem poklicala center za socialno delo in se pozanimala o možnostih. Luka je bil tiho, a ni več nasprotoval. Tjaši sem razložila, da bo babica šla v dom, kjer bodo zanjo lepo skrbeli. »Boš zdaj spet moja mama?« me je vprašala in me objela. Takrat sem prvič po dolgem času zajokala pred njo.
Ko smo Marijo peljali v dom starejših v Mengšu, sem imela občutek, da sem jo izdala. Ona pa me je prijela za roko in rekla: »Hvala, ker si mi dala dom, ko sem ga najbolj potrebovala.« Luka je bil tisti dan tiho, a zvečer me je prvič po dolgem času objel. »Oprosti, ker sem te pustil samo,« je rekel. Tjaša je spet začela prihajati k meni v kuhinjo in skupaj sva pekli palačinke. Hiša je bila spet polna življenja, a v meni je ostala brazgotina.
Včasih se ponoči zbudim in se vprašam: Ali sem naredila prav? Koliko lahko žrtvujemo za družino, preden izgubimo sebe? Bi vi ravnali drugače?