Ko je račun za poroko prispel: Cena ljubezni

»Ne moreva ti pomagati, Nika. Preprosto ne gre,« je rekla mama po telefonu, njen glas je bil tih, skoraj sramežljiv. Stala sem sredi kuhinje, v rokah sem držala katalog poročnih oblek, in v tistem trenutku sem ga skoraj raztrgala na pol. Srce mi je razbijalo, v glavi pa so se vrteli vsi pogovori zadnjih mesecev – o tem, kako bo to najlepši dan mojega življenja, kako bo cela družina skupaj, kako bo oče ponosen, ko me bo peljal do oltarja.

»Ampak… Obljubili ste mi,« sem zašepetala. »Rekli ste, da boste pomagali. Da bomo skupaj vse uredili.«

Na drugi strani tišina. Nato globok vzdih. »Vem, Nika. Ampak veš, kako je z očetovo službo. In babica… Zdravila so draga. Preprosto ne zmoreva.«

Zlomilo me je. V tistem trenutku sem začutila, kako se pod menoj odpira brezno. Vse sanje o popolni poroki so se razblinile kot megla nad Ljubljanico.

Ko sem Aljažu povedala novico, je najprej molčal. Potem pa je rekel: »Nika, saj veš, da nimava veliko. Ampak če bova skupaj, bova zmogla vse.«

V meni pa je vrelo. »Ampak to ni pošteno! Vsi moji prijatelji so imeli velike poroke! Njihovi starši so jim pomagali! Zakaj jaz ne morem imeti tega? Zakaj vedno jaz?«

Aljaž me je prijel za roko. »Nika, ne gre za poroko. Gre za naju.«

A jaz tega nisem mogla sprejeti. V meni so se kopičila leta neizrečenih zamer – na starše, ker nikoli niso imeli dovolj denarja; na življenje, ker mi ni dalo tistega, kar sem si želela; na Aljaža, ker ni bil iz bogate družine.

Dnevi so minevali v napetosti. Mama me je klicala vsak dan in me spraševala, če sem že kaj boljše volje. Oče je molčal – kot vedno, kadar ni vedel, kaj bi rekel. Babica je jokala po telefonu: »Saj veš, da bi ti dala vse na svetu, če bi lahko.«

Aljaževa družina ni bila nič boljša. Njegova mama je rekla: »Mi ti lahko damo sto evrov. Več res ne gre.« Njegov oče je samo zamahnil z roko: »Poroka ni pomembna. Pomembno je življenje po njej.«

Vsak večer sva se z Aljažem prepirala. »Zakaj sploh delava to?« sem ga vprašala nekega večera. »Zakaj se sploh trudiva? Saj očitno nikomur ni mar.«

Aljaž je pogledal skozi okno v deževno noč. »Meni je mar. Ampak ne vem več, kaj naj naredim.«

Začela sem dvomiti o vsem – o sebi, o Aljažu, o najini prihodnosti. Prijateljice so mi pošiljale slike svojih popolnih porok: bleščeče obleke, cvetje na mizah, nasmejani obrazi staršev in sorodnikov. Jaz pa sem imela le dolgove in prepire.

Nekega dne sem šla k mami domov. Sedela je v kuhinji in pila kavo iz stare skodelice z motivom planik.

»Nika,« je rekla tiho. »Vem, da si razočarana. Ampak midva res ne moreva več dati. Saj veš, kako je bilo vedno pri nas.«

»Vem,« sem rekla in prvič začutila solze v očeh zaradi nje in ne zaradi sebe. »Ampak boli me.«

Mama me je objela in prvič po dolgem času sem ji dovolila.

Tisti večer sem dolgo razmišljala. Kaj sploh pomeni popolna poroka? Je to res tisto, kar si želim? Ali pa samo poskušam dokazati svetu – in sebi –, da sem vredna ljubezni?

Z Aljažem sva sedela na kavču in gledala stare slike iz najinih izletov po Sloveniji – iz Bohinja, iz Pirana, iz Triglava.

»Veš kaj?« sem rekla tiho. »Mogoče pa res ni pomembno, kakšna bo poroka. Mogoče je pomembno samo to, da sva midva skupaj.«

Aljaž se je nasmehnil prvič po dolgem času. »To ti govorim že ves čas.«

Odločila sva se za majhno poroko na domačem vrtu. Povabila sva le najbližje – starše, brat in sestro, nekaj prijateljev. Obleko sem si izposodila od prijateljice. Cvetje sva nabrala na travniku za hišo.

Na dan poroke je deževalo. Mama je tekala naokrog s starimi dežniki in poskušala rešiti mizico s torto pred plohami.

»Tole boš še dolgo pomnila!« se je smejala babica in si brisala solze sreče.

Ko me je oče peljal do Aljaža pod staro jablano na vrtu, sem prvič začutila mir v srcu.

Po obredu smo sedeli pod šotorom iz rjuh in peli stare slovenske pesmi. Nihče ni govoril o denarju ali dolgih seznamih gostov ali dragih darilih.

Tisti večer sem sedela z Aljažem na stopnicah pred hišo in gledala v temno nebo.

»Veš kaj?« sem rekla tiho. »Mogoče pa sva prav danes dobila največji dar – drug drugega.«

Zdaj se sprašujem: Koliko nas še vedno verjame v pravo ljubezen? Koliko nas si upa stopiti iz sence pričakovanj in biti srečen s tem, kar imamo? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?