Ko je oče umrl, sem iz hiše izgnala njegovo ljubico – in izgubila svojo družino

»Kako si lahko to naredila?« je kričala moja sestra Petra, ko sem ji povedala, da sem iz hiše izgnala Mojco, očetovo ljubico. Njene oči so bile rdeče od joka, roke so se ji tresle. Stala sem sredi dnevne sobe, kjer je še vedno visela mamina slika – tista, na kateri se smehlja v belem puloverju, ki ga je nosila na božični večer pred leti. V tistem trenutku sem se počutila kot izdajalka, a hkrati kot edina, ki še drži skupaj nekaj dostojanstva naše družine.

Moja mama, Marija, je umrla, ko sem bila stara devet let. Spomnim se njenega vonja po sivki in topline njenih dlani, ko me je božala po laseh. Po njeni smrti je oče Tone postal moj svet. Bil je strog, a pravičen, in vedno sem verjela, da mu lahko zaupam. Ko sem odrasla, sem si želela imeti takšno družino, kot sta jo imela onadva – polno ljubezni in spoštovanja.

A življenje ni pravljica. Ko sem bila v tretjem letniku gimnazije v Novem mestu, sem začela opažati spremembe. Oče je bil pogosto odsoten, domov je prihajal pozno in dišal po ženskem parfumu. Takrat še nisem vedela, kaj to pomeni. Petra je bila dve leti mlajša in še bolj zmedena kot jaz.

Nekega večera sem ga zalotila v kuhinji z Mojco. Sedela sta preblizu drug drugemu, smejala sta se in si šepetala stvari, ki jih nisem razumela. Mojca je bila iz naše vasi – vdova s tremi otroki, vedno prijazna do vseh. Nikoli si nisem mislila, da bo postala del naše družine na tak način.

Ko sem očeta vprašala naravnost: »Ali imaš kaj z Mojco?«, me je pogledal z žalostjo v očeh in rekel: »V življenju pridejo trenutki, ko si sam. In potem potrebuješ nekoga.« Takrat sem prvič začutila zamero do njega.

Leta so minevala. Petra se je odselila v Ljubljano na študij, jaz pa sem ostala doma in skrbela za očeta, ki je začel bolehati. Mojca je bila vedno bolj prisotna – kuhala mu je kosila, pospravljala po hiši in celo spala v njegovi postelji. Sosedje so šepetali za hrbtom, a nihče ni imel poguma reči kaj naglas.

Ko je oče zbolel za rakom na pljučih, sem bila jaz tista, ki ga je vozila na preglede v Novo mesto. Mojca je sedela ob njem v bolniški sobi in mu brisala pot s čela. Včasih sem jo opazovala in se spraševala, ali ga res ljubi ali pa samo čaka na dediščino.

Oče je umrl nekega deževnega jutra aprila. Hiša je bila polna ljudi – sorodnikov, sosedov in znancev. Petra je prišla iz Ljubljane in skupaj sva jokali ob njegovi postelji. Po pogrebu so vsi odšli domov, midve pa sva ostali sami z Mojco.

Tisti večer sem sedela v kuhinji in gledala skozi okno v temno dvorišče. Mojca je prišla k meni in rekla: »Tone mi je obljubil, da lahko ostanem tukaj.« Njene oči so bile polne solza, a njen glas je bil trd. »To ni tvoja hiša!« sem ji zabrusila. »To je najina družinska hiša!«

Petra me je prosila, naj ne delam scene. »Mojca mu je stala ob strani do konca. Pusti ji nekaj časa.« A jaz nisem mogla pozabiti mame in vsega, kar smo izgubili. Naslednji dan sem Mojci rekla naj spakira stvari in zapusti hišo.

»Kam naj grem?« me je vprašala tiho.

»To ni moj problem,« sem odgovorila hladno.

Ko je odšla s kovčkom v roki, so me preplavili občutki krivde in olajšanja hkrati. Petra mi ni več govorila. Tudi drugi sorodniki so me obsojali – pravili so mi, da sem brezsrčna in sebična.

Dnevi so minevali v tišini. Hiša je bila prazna in hladna. Vsak večer sem sedela ob kaminu in poslušala veter, ki je pihal skozi stare okenske špranje. Spraševala sem se, ali bi mama ponosno gledala name ali bi me obsojala zaradi tega, kar sem naredila.

Nekega dne me je obiskal stric Jože. Usedel se je za mizo in rekel: »Včasih ni vse tako črno-belo. Tvoj oče ni bil popoln človek.«

»Ampak bil je moj oče!« sem vzkliknila.

»In Mojca ga je imela rada po svoje. Tudi ona je izgubila veliko.«

Nisem mu znala odgovoriti.

Petra mi še vedno ne govori. Na družinskih srečanjih sedi na drugem koncu mize in me gleda skozi solzne oči. Sosedje me pozdravljajo z zadržanimi nasmehi. Včasih ponoči sanjam mamo – kako mi pravi naj odpustim sebi in drugim.

Zdaj sedim tukaj, v prazni dnevni sobi pod mamino sliko in se sprašujem: Ali sem res ravnala prav? Je bila pravica pomembnejša od sočutja? Bi vi storili enako kot jaz?