Ko je Mura prvič pogrizla: življenje po zaupanju, ki ga ni več

Mura me je potegnila ven iz bloka prav tisto jutro, ko so gasilci z modrimi lučmi prihiteli na dvorišče. Vlekla sem jo po mokri asfaltni stezi, z glavo je renčala v smeri, kjer je ležala neka temna kepa. Ko sem jo povlekla bližje, sem opazila krvavo sled, ki se je vlekla čez travo. Glavo sem obrnila stran, srce mi je butalo v grlu; Mura je cvilila in praskala po tleh, dokler je nisem pustila, da povoha neznano sled do konca. Nad blokom je visel težek, mrzel zrak, dež je zalival moj vrat, pa sem še vedno stala, neodločna, ali naj sledim ali zbežim.

Ko me je Luka pred tremi meseci dokončno zapustil, nisem več zaupala ljudem. Vsak klic, vsako trkanje po vratih me je spomnilo na hlad njegovih besed, ki mi je še po vseh teh letih rezal kožo. Mura, ta kosmata mešanka z nepravilnimi črnimi lisami, je bila zadnja stvar, ki sem si jo želela. Nisem si je izbrala. Prinesla jo je soseda Petra, potem ko je na hodniku slišala moje nočno ihtenje. »Vsaj družbo ti bo delala,« je zamrmrala in v moj objokan objem potisnila nemirno šapo. Samo še ena obveznost več, sem si mislila in prvi teden nisem čutila ničesar razen utrujenosti.

Mura je bila drugačna od psa, ki sem ga imela kot otrok. Ni bila preprosta, ni ubogala na ukaz. Skakala je po kavču, grizla stare copate in cvilila, kadar sem jo prehitro pustila samo. Njena dlaka je dišala po mokrem listju, kadar sva se sprehajali po Rožni dolini, in včasih me je ta vonj spomnil na stare čase, ko sem se brez skrbi valjala na travi. Prvi teden sem jo hranila samo zato, ker je bila predolgo pri meni, da bi jo odpeljala nazaj v zavetišče.

Ko je drugi teden naenkrat začela šepati, sem panično iskala veterinarsko ambulanto. Pogoltnila sem sram, poklicala Petro in jo prosila za pomoč, čeprav sem si prisegla, da ji nikoli več ne odprem srca. Skupaj sva Muro peljali v ambulanto na Viču. Račun je znašal več, kot sem imela še prostega na računu po plačilu najemnine in položnic za elektriko. Veterinarka je rekla, da je Mura pogrizla steklo, in da bo potrebovala antibiotike. S Petre sem morala izprositi posojilo. Prezirala sem se, ker sem bila spet odvisna od drugih.

Ko sva prišli domov, je Mura ležala ob meni na kavču. Skozi okno se je kadilo, megla je dišala po gnilih listih in dimu iz bližnjih dimnikov. Pritisnila je nos na mojo dlan in nemirno dihala, njen topel jezik je ožemal mojo bridkost. Bila sem jezna nanjo, ker mi je vdrla v življenje in zahtevala toliko pozornosti, po drugi strani pa se mi je v prsih začela topiti mrzla teža.

Druga odločitev je padla, ko sem zaradi Mure začela spet hoditi na sprehode ob različnih urah. Na poti sem vedno srečala istega starega soseda, Jožeta, ki je običajno šel mimo brez besed. Tokrat se je ustavil, pobožal Muro po ušesu in rekel: »Dobra je. Tebe je zbrala, ne obratno.« Njegova roka je dišala po tobačnem dimu. Prvič po dolgem času sem začutila, da me nekdo vidi. Naslednji teden me je povabil na kavo, prvič po letu dni so se moje roke nehale tresti ob misli, da bi bila v družbi.

Mura ni bila vedno enostavna. Včasih je ponoči lajala, kadar je kdo razbijal po sosednjih vratih. Enkrat, ko je iz bloka izginil sosedov otrok, je Mura zavohala sled, ki je vodila do stare kolesarnice. Takrat sem prvič poklicala policijo – odločila sem se, da ne bom več tiho, ko gre za varnost drugih. To je bila tretja točka, iz katere se ni dalo več vrniti. Z Muro sva si delili tesnobo in strah, a njena bližina me je pomirjala bolj kot katerakoli pomirjevala, ki mi jih je predpisal osebni zdravnik na ZZZS.

Veterinarski stroški so bili stalni problem. Vsakič, ko je Mura znova začela šepati, sem morala izbirati, ali bom raje plačala stroške ogrevanja ali zdravila. Včasih sem jo hotela vrniti v zavetišče, a njena mehka dlaka, ki je dišala po zemlji in rahlo po psu, me je vedno prepričala, da zdržim še en dan. V službi v Mercatorju so mi zaradi zamujenih ur zagrozili z opominom. Včasih sem jo morala skrivati, da mi najemodajalka ne bi zvišala najemnine. Še vedno sem pogosto zvečer jokala, ampak zdaj je bila ob meni živa, topla Mura, ki je spala s smrčkom pritisnjenim na moj trebuh. Slišala sem njen srčni utrip, močan in vztrajen, kot da mi govori: še si tu, še si živa.

Vse se je sesulo tisto noč, ko jo je skoraj povozil avto na Tržaški. Srce mi je razbijalo, ko sem jo vlačila s ceste, dlaka ji je bila prepojena z dežjem in vonj po vročem asfaltu me je spominjal na poletje, čeprav je bila jesen. Zgrabila sem jo, začutila sem njen hrbet pod dlanjo, vsaka mišica se ji je tresla od šoka. Celo noč sem bedela ob njej, z njo delila odejo, ki je dišala po detergentih in pasji dlaki. Tisti trenutek sem se zavedela, koliko sem ji dolžna.

S Petre sva se spet pogovarjali kot nekoč. Jože mi je nosil sveže pečene rogljičke iz pekarne. Medtem ko se v meni še vedno prepletajo dvomi in osamljenost, sem zaradi Mure znova zgradila most do ljudi, ki so me nekoč prizadeli ali pa jih sploh nisem opazila. Včasih sem zaradi nje še vedno preutrujena, jezna in obupana. A ko mi zjutraj pri vratih maha z repom, si rečem, da je mogoče vredno tvegati srce še enkrat.

Bi vi vnovič odprli vrata zaupanju, tudi če vas je svet že tolikokrat pustil pred zaprtimi vrati? Kdo nam v resnici drži ogledalo – ljudje ali štirinožni prijatelji?