Ko bolezen hčere razkrije družinsko skrivnost: Izpoved očeta iz Ljubljane

»Ne, ne, Neža, prosim, odpri oči!« sem šepetal, ko so jo na nosilih potiskali skozi vrata urgence v UKC Ljubljana. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem imel občutek, da ga slišijo vsi v čakalnici. Zdravnica me je pogledala s tistim utrujenim, a sočutnim pogledom: »Gospod Novak, prosim, počakajte tukaj. Naredili bomo vse, kar lahko.« Vrata so se zaprla in ostal sem sam, s tresočimi rokami in telefonom v dlani. Klical sem Nino, svojo ženo. Ni se oglasila. Poslal sem ji sporočilo: »Neža je v bolnišnici. Kje si?« Odgovora ni bilo.

V tisti noči sem prehodil vse hodnike bolnišnice. V glavi so mi odzvanjale besede zdravnice: »Vaša hči ima redko avtoimunsko bolezen. Potrebovali bomo dodatne preiskave.« Vse skupaj je bilo kot slab film. Neža je bila vedno zdrava, polna energije, tekla je po Tivoliju in se smejala s prijateljicami. Zdaj pa je ležala na oddelku intenzivne nege, priklopljena na cevi in aparate.

Ko sem zjutraj prišel domov po nekaj stvari za Nežo, sem opazil, da so Ninine stvari izginile. Njena omara je bila prazna. Na kuhinjski mizi je ležalo pismo. Tresle so se mi roke, ko sem ga odprl:

»Dragi Matej,

vem, da me boš sovražil zaradi tega, kar sem naredila. Ne morem več živeti z lažjo. Neža ni tvoja biološka hči. Pred leti sem naredila napako in nikoli nisem imela poguma povedati ti resnice. Odpusti mi. Morala sem oditi.

Nina«

Pismo mi je padlo iz rok. Usedel sem se na tla in zajokal kot otrok. Vse, kar sem verjel o svoji družini, o sebi kot očetu, se je v trenutku sesulo. Kako naj zdaj gledam Nežo v oči? Kaj naj ji povem? Ali sploh še imam pravico biti njen oče?

Tiste dni sem deloval kot robot. Hodil sem v službo na občino, kjer so me sodelavci le nemo opazovali – vsi so vedeli, da nekaj ni v redu. Zvečer sem sedel ob Nežini postelji in ji bral pravljice, čeprav je bila večinoma v polsnu zaradi zdravil.

Nekega večera me je obiskala moja mama. Prinesla mi je domače piškote in me objela tako močno, kot me ni že od otroštva.

»Matej,« je rekla tiho, »družina ni samo kri. Ti si Nežin oče. Ona te potrebuje.«

»Ampak mama… kako naj ji lažem? Kako naj ji povem resnico?«

»Resnica boli, ampak ljubezen zdravi. Neža te ima rada. To je edino pomembno.«

Tisto noč sem dolgo sedel ob Neži in ji gladil lase. V nekem trenutku je odprla oči in zašepetala: »Ati… kje je mami?«

Zamrznil sem. Kako naj otroku razložim, da jo je mama zapustila? Da ji je lagala celo življenje?

»Mami… mami ima težke čase. Ampak jaz sem tukaj s tabo. Vedno bom tukaj.«

Neža me je pogledala z velikimi rjavimi očmi in stisnila mojo roko.

Dnevi so minevali v negotovosti in strahu za Nežino zdravje ter v bolečini zaradi Ninine izdaje. Ko so prišli rezultati genetskih testov za zdravljenje bolezni, me je zdravnica poklicala na pogovor.

»Gospod Novak… glede na rezultate testov… biološko niste Nežin oče.«

Zazdelo se mi je, da se mi tla pod nogami pogrezajo še globlje.

»Ampak veste… to ne spremeni ničesar pri zdravljenju. Vi ste njen skrbnik in ona vas potrebuje.«

Tiste noči nisem mogel spati. Razmišljal sem o vseh letih, ko sem Nežo učil voziti kolo po Rožniku, ko sva skupaj pekla palačinke ob nedeljah in ko sva se smejala ob neumnih šalah na poti v šolo. Ali vse to res ne šteje nič?

Ko se je Neža začela počutiti bolje, sva skupaj sedela na klopci pred bolnišnico.

»Ati… ali bo mami še kdaj prišla?«

Pogoltnil sem cmok v grlu.

»Ne vem, Neža. Ampak jaz bom vedno tukaj zate.«

Pogledala me je in rekla: »Samo to potrebujem.«

Po nekaj tednih so jo odpustili iz bolnišnice. Doma sva bila sama – jaz in ona proti svetu. Sosedje so šepetali za hrbtom; v trgovini so me gledali z radovednostjo ali pomilovanjem. Nekateri prijatelji so izginili – niso vedeli, kaj naj rečejo ali kako naj pomagajo.

Nekega dne me je obiskal Marko, moj najboljši prijatelj iz mladosti.

»Matej, vem, da ti ni lahko. Ampak poslušaj – ti si zanjo vedno bil oče. To ne more spremeniti noben papir ali test.«

Začela sva skupaj hoditi na sprehode po Ljubljanici in počasi sem začel verjeti, da bom zmogel.

Najbolj pa me je presenetila Neža sama. Nekega večera mi je prinesla risbo – narisala naju je skupaj pod mavrico.

»Ati… to si ti in jaz. Vedno skupaj.«

Objel sem jo in prvič po dolgem času začutil mir.

Danes vem: družina ni samo kri ali papirji iz laboratorija. Družina je pogum ostati tam za nekoga, tudi ko te vse boli in ko bi bilo lažje pobegniti.

Včasih se vprašam: Koliko nas živi z lažmi zaradi strahu pred resnico? In koliko nas ima pogum ostati – tudi ko vse razpade?