Domov sem se vrnil kot tujec: Kako je zetova pohlepnost razbila našo družino

»A to je vse? Sto evrov? V današnjih časih?« Glas mojega zeta, Tomaža, je rezal skozi veselje v dnevni sobi, kjer smo praznovali deveti rojstni dan moje vnukinje, Lare. Vsi so utihnili. Lara je še vedno držala kuverto v rokah, oči so ji žarele od sreče, a Tomažev pogled je bil hladen, skoraj prezirljiv.

Stal sem tam, s kovčkom v kotu, še vedno v plašču, ker sem pred nekaj urami prispel iz Nemčije. Dvajset let sem garal na gradbiščih v Münchnu, da bi moji hčerki, Nini, omogočil boljše življenje. Vsak evro sem pošiljal domov, vsak dopust sem sanjal o tem trenutku – da bom spet del njihovega vsakdana. A zdaj sem stal kot tujec v lastni hiši.

»Tomaž, prosim…« je tiho rekla Nina in ga prijela za roko. »Oče je šele prišel domov.«

A Tomaž ni odnehal. »Veš, koliko stane danes vse? Sto evrov je drobiž. Lara si zasluži več.«

Lara je pogledala v tla. V meni se je nekaj zlomilo. Vse tiste noči v mrzlih barakah, vse zamujene rojstne dneve in praznike… Vse to naj bi bilo za nič?

Ko so gostje odšli, sem sedel v kuhinji in poslušal tišino. Nina je prišla k meni in me objela. »Oprosti, oči. Tomaž je zadnje čase pod pritiskom. V službi ni najbolje…«

»Ampak to ni izgovor,« sem rekel. »Kje so naše vrednote? Kje je hvaležnost?«

Nina je molčala. Vem, da ji ni bilo lahko. Tudi ona se je spremenila – ni bila več tista nasmejana deklica, ki me je nekoč čakala na oknu.

Naslednje dni sem opazoval družino kot opazovalec. Tomaž je stalno govoril o denarju: kako so položnice previsoke, kako bi morali prenoviti kopalnico, kako Lara potrebuje nov telefon. Vsak pogovor se je vrtel okoli stroškov in dobička.

Nekega večera sem slišal prepir iz spalnice. »Nina, tvoj oče ima denar! Zakaj ga ne prosiš za pomoč? Saj vendar dela v Nemčiji!«

Nina mu je tiho odgovorila: »Ne morem ga prositi za več. Že tako nam pomaga.«

Tisti trenutek sem se odločil: moral bom ukrepati. Naslednji dan sem Tomaža povabil na pivo v lokalno gostilno pri Jožetu.

»Tomaž, povej mi po pravici – kaj te muči?« sem začel.

Zavzdihnil je in pogledal stran. »Vse je drago. Plača ni več dovolj. Vsi pričakujejo nekaj od mene… In potem prideš ti in deliš denar kot bombone.«

»To ni res,« sem rekel mirno. »Denar ni vse. Lara si bo zapomnila objem, ne pa zneska v kuverti.«

Tomaž me je pogledal s prezirom: »Ti si živel v tujini, imaš prihranke. Mi pa komaj shajamo.«

V tistem trenutku sem spoznal: zame ni več prostora tukaj. Ne kot oče, ne kot dedek – postal sem le še denarnica.

Dnevi so minevali v napetosti. Lara se mi je izogibala – verjetno ji je Tomaž prepovedal stik z mano. Nina je bila ujeta med dvema ognjema.

Nekega popoldneva sem sedel na klopci pred blokom in gledal otroke, ki so se igrali na igrišču. Prisedla je soseda Marija.

»Vas nekaj teži, gospod Franc?«

Pogledal sem jo in odkimal. A solze so mi polzele po licih.

»Dvajset let sem sanjal o tem domu… Zdaj pa ne vem več, če sploh pripadam tukaj.«

Marija me je prijela za roko: »Družina ni vedno to, kar si želimo. Ampak Lara vas ima rada – to se vidi.«

Tiste noči nisem spal. Razmišljal sem o vseh žrtvah in o tem, kako hitro lahko pohlep uniči vse, kar smo gradili leta.

Čez nekaj dni me je Lara obiskala na skrivaj.

»Dedek… oprosti za tisti rojstni dan. Meni je bilo všeč darilo. Tudi če ne bi bilo ničesar… Samo da si tukaj.«

Objel sem jo in začutil olajšanje – vsaj ona še razume.

A Tomaž ni popustil. Začel je pritiskati na Nino, naj me prepriča v skupno investicijo v njegovo podjetje. »Franc ima denar! Zakaj ga ne bi vložil? Saj smo družina!«

Nina mi je to priznala s solzami v očeh: »Oprosti, oči… Ne vem več, kaj naj naredim.«

Takrat sem prvič resno razmišljal o tem, da bi se vrnil v Nemčijo ali pa začel znova nekje drugje – brez njih.

Na koncu sem se odločil drugače: prodal sem stanovanje v Ljubljani in kupil manjšo hišo na podeželju pri Grosupljem. Povabil sem Nino in Laro na obisk kadarkoli želita – brez pogojev in brez pričakovanj.

Tomaž ni nikoli več stopil čez moj prag.

Danes sedim na verandi in gledam sončni zahod nad polji. Lara pride občasno na obisk; skupaj pečeva potico in se smejiva starim zgodbam.

A rana ostaja: ali smo res postali družba, kjer šteje le še denar? Kdaj smo pozabili na spoštovanje in hvaležnost? Bi moral odpustiti Tomažu ali vztrajati pri svojih vrednotah?