Dan, ko mi je sestra vzela vse… in kako je življenje vrnilo udarec

»Ne morem verjeti, da si to res naredila, Maja!« sem zavpila, ko sem stala sredi dnevne sobe, tresoča od besa in ponižanja. Moja mama, Silva, je nemočno sedela na kavču, oči so ji begale med nama, kot da bi iskala izhod iz te nočne more. Oče, Miran, je molčal, stisnjen v kotu, kot vedno, ko so stvari postale preveč zapletene. Maja pa je stala pred mano, z dvignjeno brado in tistim njenim znanim izrazom – mešanico krivde in kljubovanja.

»Nisem hotela, da se zgodi…« je šepnila. Ampak jaz sem vedela, da laže. Vedno je hotela vse, kar sem imela jaz. Od otroštva naprej – najlepše obleke, najboljše ocene, pozornost staršev. In zdaj še mojega moža.

Vse se je začelo pred dvema letoma. Takrat sem bila še srečno poročena z Andrejem. Imela sva sina, Tima, ki je pravkar začel hoditi v prvi razred osnovne šole v naši mali vasici blizu Domžal. Življenje ni bilo popolno, a bilo je moje. Maja je ravno končala študij in se preselila nazaj domov. Bila je brez službe in brez pravega cilja. Starši so jo razvajali, jaz pa sem ji vedno skušala pomagati – iskala sem ji priložnosti za delo, jo vabila na kosila, ji posojala denar.

Nisem opazila drobnih pogledov med njo in Andrejem. Nisem opazila, kako se je smejala njegovim šalam bolj kot jaz. Kako sta si pošiljala sporočila pozno v noč pod pretvezo »družinskih zadev«. Bila sem preveč zaposlena z delom v lekarni in skrbjo za Tima.

Tistega večera, ko sem ju zalotila skupaj v najini spalnici, se mi je svet sesul. Andrej je stal ob oknu, bled kot stena. Maja je sedela na postelji in jokala. »Oprosti, Neža… nisva hotela…«

»Nista hotela? Koliko časa že traja?« sem siknila.

»Tri mesece…«

Spomnim se občutka – kot bi mi nekdo izpulil srce iz prsnega koša. Mama je jokala in me prosila, naj ne naredim česa nepremišljenega. Oče je rekel le: »To so družinske zadeve, Neža.«

V naslednjih tednih sem živela kot v megli. Andrej se je izselil k Maji. Tim je bil zmeden in prestrašen – ni razumel, zakaj očka ne živi več z nama in zakaj teta Maja kar naenkrat ni več dobrodošla v naši hiši.

Vsi v vasi so govorili o nas. V trgovini so me gledali s pomilovanjem ali radovednostjo. Prijateljice so me tolažile, a nobena ni zares razumela bolečine izdaje – ne samo partnerja, ampak tudi lastne krvi.

Maja in Andrej sta začela novo življenje. Najprej sta skrivala svojo zvezo, potem pa sta se začela pojavljati skupaj na družinskih kosilih in celo na Timovih šolskih prireditvah. Mama je poskušala biti nevtralna: »Saj boš našla novega moškega, Neža.« Oče ni rekel ničesar.

Vsak dan sem se borila z občutkom manjvrednosti in besa. Zakaj jaz? Zakaj vedno jaz? Zakaj Maji vedno vse uspe? Ko sem mislila, da ne more biti huje, sem izvedela, da je Maja noseča.

Tistega dne sem prvič v življenju zlomila krožnik ob tla. Tim me je gledal s široko odprtimi očmi. »Mami… bo vse v redu?«

»Ne vem več, Tim… res ne vem.«

Maja me ni nikoli prosila odpuščanja. Vedno je našla izgovor: »Ljubezen se pač zgodi.« Andrej mi je pošiljal hladna sporočila glede Timovega varstva in preživnine.

Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ko je bila Maja v sedmem mesecu nosečnosti, so Andreja odpustili iz službe zaradi suma poneverbe denarja v podjetju. Nenadoma sta bila oba brez prihodkov – Maja še vedno ni imela službe. Starši so jima pomagali kolikor so lahko, a tudi njima ni šlo najbolje.

Maja me je poklicala prvič po mesecih molka: »Neža… ali bi lahko pomagala? Nimava za položnice.«

V meni se je nekaj premaknilo – mešanica usmiljenja in zlobe. »Ne morem ti pomagati, Maja. Imam svojega sina in svoje račune.«

V naslednjih mesecih sem opazovala njun propad od daleč. Andrej je postal zagrenjen in nasilen – slišala sem govorice o prepirovih in celo policiji pri njih doma. Maja se je vrnila k staršem z novorojenko Laro.

Nekega dne me je mama poklicala: »Maja te potrebuje. Je čisto na tleh.«

Šla sem k njej – prvič po letu dni sva sedeli skupaj v njeni sobi. Bila je bleda in shujšana, oči so ji bile rdeče od joka.

»Zakaj si to naredila?« sem jo vprašala tiho.

»Ne vem… Bila sem ljubosumna nate celo življenje. Hotela sem občutek, da sem tudi jaz lahko prva izbira.«

Sedeli sva dolgo v tišini. Nisem ji mogla odpustiti – ne še. A prvič sem začutila tudi njeno bolečino.

Danes živim sama s Timom v majhnem stanovanju v Ljubljani. Počasi gradim novo življenje – imam novo službo in nekaj novih prijateljev. Andrej živi nekje na Štajerskem; Maja še vedno išče sebe.

Včasih ponoči razmišljam: Ali lahko človek res kdaj odpusti tako izdajo? Ali smo Slovenci res obsojeni na to, da skrivamo družinske rane pod preprogo? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?