Babica je hišo zapustila nekomu drugemu: Preizkušnja zvestobe in nepričakovane posledice

»Violeta, usedi se, prosim,« je babica Marija rekla s tihim, skoraj tresočim glasom. Sedela sem za staro kuhinjsko mizo, kjer sem kot otrok risala sonce in rože na prtiček, medtem ko je babica kuhala dišečo govejo juho. Zdaj pa je v zraku visela napetost, ki je nisem znala razvozlati.

»Kaj je narobe, babi?« sem vprašala in pogledala proti uri na steni. Vedela sem, da bo Rok kmalu prišel – vedno je zamujal, a babica mu tega nikoli ni zamerila.

»Moram ti nekaj povedati,« je začela in si popravila rob rute. »Hiša… ni več vaša.«

Zamrznila sem. »Kako to misliš? Saj si vedno govorila, da bo ostala v družini.«

Babica je globoko vdihnila. »Prepisala sem jo na nekoga drugega.«

V meni se je nekaj zlomilo. Vsa leta sem bila ob njej – ko so starši odhajali na službene poti v tujino, sem jaz ostajala tukaj, v tej hiši, kjer sem se naučila peči potico in brati stare slovenske pravljice. Rok je prihajal le ob praznikih ali ko je potreboval denar za novo kolo ali študij v Ljubljani. Vedno so mu vsi ploskali – »Naš Rok, tako pameten fant!« – jaz pa sem bila tiha senca v ozadju.

»Zakaj?« sem komaj izdavila.

Babica me je pogledala s tistimi modrimi očmi, ki so videle več, kot sem si želela priznati. »Ker sem želela videti, kdo bo ostal ob meni tudi takrat, ko ne bo več koristi.«

V tistem trenutku je vstopil Rok. »Živjo! Kaj pa se dogaja?«

Babica mu je ponovila isto novico. Rok je najprej utihnil, nato pa se zasmejal: »Pa saj to ni resno, a ne? Saj veš, da si vedno govorila, da bova midva poskrbela za hišo.«

»Ne bosta več mogla,« je rekla babica mirno. »Hiša zdaj pripada Ani.«

Ana? Sosedova hči? Tista, ki ji je babica včasih pomagala z nalogo in jo peljala k zdravniku, ko so njeni starši delali v Avstriji?

Rok je planil pokonci: »To ni pošteno! Mi smo tvoja družina! Kako si lahko to naredila?«

Babica ga je pogledala s trdnim pogledom: »Družina ni samo kri. Družina so dejanja.«

V naslednjih dneh se je po vasi razširila novica. Ljudje so šepetali za hrbtom: »Si slišala? Marija je hišo dala Ani!« Nekateri so jo obsojali, drugi so prikimavali: »Prav ima – otroci danes samo jemljejo.«

Moji starši so poklicali iz Bruslja: »Violeta, kaj se dogaja? Zakaj nisi preprečila tega? Saj veš, koliko smo vložili v to hišo!«

Nisem vedela, kaj naj jim rečem. V meni se je mešal občutek izdaje in olajšanja. Prvič v življenju sem se vprašala: ali sem bila tukaj zaradi babičine ljubezni ali zaradi upanja na dediščino?

Rok se ni mogel sprijazniti. Prišel je k babici in ji očital: »Vse življenje sem garal za to družino! Kako si lahko izbrala nekoga drugega?«

Babica mu je mirno odgovorila: »Rok, garal si zase. Violeta je bila tukaj zame.«

A tudi jaz nisem bila brez dvomov. Ko sem naslednjič sedela z Ano na klopci pred hišo, sem jo vprašala: »Zakaj si sprejela hišo? Saj veš, da boš imela težave z našo družino.«

Ana me je pogledala s solzami v očeh: »Nisem si želela ničesar vzeti. Ampak tvoja babica mi je rekla, da ji pomenim kot vnukinja. Da sem ji dala upanje, ko ste vsi odšli.«

Tiste noči nisem spala. Slišala sem babičin tih jok iz sosednje sobe. Vstala sem in šla k njej.

»Babi, ali si res srečna s to odločitvijo?«

Pogledala me je in mi stisnila roko: »Nisem srečna zaradi hiše. Srečna sem zaradi ljudi okoli sebe. Hiša brez topline ni dom.«

Ko je babica čez nekaj mesecev umrla, smo se zbrali na pogrebu. Rok ni spregovoril z mano niti besede. Starši so bili hladni do Ane in njene družine.

Po pogrebu sem šla še zadnjič skozi babičino hišo. Dotaknila sem se lesenih vrat, skozi katera sem kot otrok tekla na vrt. Vse je bilo isto – a nič več ni bilo enako.

Ana mi je ponudila skodelico čaja: »Če želiš, lahko ostaneš tukaj kolikor dolgo želiš.«

Pogledala sem jo in začutila toplino v srcu. Morda dom res ni le kraj ali dediščina – morda so dom ljudje, ki jih izberemo in ki izberejo nas.

Zdaj se sprašujem: Koliko nas ve, kaj v resnici pomeni biti družina? In koliko nas bi imelo pogum izbrati ljubezen namesto lastnine?