Ali je prav, da vedno žrtvujem svojo srečo zaradi mamine in sestrine brezbrižnosti?

»Ivana, a boš še dolgo v službi? Spet nimamo nič za jest!« je mamin glas odmeval po telefonu, medtem ko sem stala v vrsti na banki, z rokami polnimi položnic. V tistem trenutku sem si želela samo izginiti. V prsih me je stisnilo – spet jaz. Vedno jaz.

Moje ime je Ivana. Stara sem 32 let in živim v Celju. Čeprav bi morala biti odrasla ženska s svojim življenjem, sem še vedno ujetnica družinskih dolgov, maminega večnega jamranja in sestrine lenobe. Oče nas je zapustil, ko sem bila stara deset let. Mama je takrat padla v depresijo in od takrat naprej sem jaz postala tista, ki drži vse skupaj. Sestra Petra je dve leti mlajša, a kot da bi bila desetletna deklica – še vedno živi doma, brez službe, brez ambicij.

»Ivana, prosim te, kupi še mleko in kruh,« je mama dodala, kot bi bilo samoumevno. »Petra je rekla, da nima časa.«

Zagrizla sem se v ustnico. Petra nima časa? Cel dan leži na kavču in gleda serije! Spet bom jaz tista, ki bo po službi tekala po trgovinah, kuhala večerjo in poslušala mamine očitke, kako je življenje težko.

Ko sem prišla domov, sta me obe čakali v dnevni sobi. Mama je kadila cigareto in gledala skozi okno. Petra je brskala po telefonu.

»A si prinesla vse?« je vprašala Petra brez pogleda.

»Ja,« sem odgovorila tiho in odložila vrečke na mizo. V meni je vrelo.

»Ivana, a boš skuhala? Jaz sem danes res utrujena,« je rekla mama in se zgrudila na stol.

Nisem odgovorila. Samo slekla sem plašč in šla v kuhinjo. Medtem ko sem rezala čebulo za juho, so mi po licih tekle solze. Zakaj vedno jaz? Zakaj nihče ne vidi mojega truda?

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Če ne bi bilo tebe, bi že zdavnaj propadle.« In Petre: »Ivana, saj ti gre bolje od rok.«

Naslednji dan v službi me je poklical Marko, moj sodelavec in edini človek, ki me zares posluša.

»Ivana, greva na kavo po šihtu?«

Za trenutek sem oklevala. Vedela sem, da me doma spet čaka seznam opravil. A nekaj v meni si je želelo pobegniti.

»Prav,« sem rekla tiho.

Na kavi mi je Marko rekel: »Ivana, ti si vedno utrujena. Kdaj boš začela živeti zase?«

Pogledala sem ga in začutila cmok v grlu. »Ne morem jih pustiti na cedilu. Mama ne zmore sama. Petra… ona pač ni za to.«

Marko se je nasmehnil žalostno: »A si kdaj pomislila, da če jih ne bi bilo tebe, bi morale same prevzeti odgovornost? Mogoče jim delaš medvedjo uslugo.«

Tiste besede so mi ostale v glavi še dolgo potem, ko sem prišla domov. Ko sem odprla vrata stanovanja, sta se mama in Petra prepirali zaradi televizijskega daljinca.

»Ivana! Povej Petri naj mi pusti gledat poročila!«

»Ivana! Povej mami naj neha težit!«

Stala sem na hodniku in ju opazovala. Nenadoma sem začutila neverjetno utrujenost – ne fizično, ampak duševno. Kot da bi mi nekdo izpraznil dušo.

Tisto noč sem prvič v življenju razmišljala o tem, da bi odšla. Da bi pustila vse za sabo in začela znova – zase.

Naslednji teden mi je Marko predlagal vikend izlet na morje. »Samo ti in jaz. Da malo zadihavaš.«

Srce mi je razbijalo od strahu in pričakovanja hkrati. Kaj pa če me doma potrebujejo? Kaj če se vse sesuje?

Ko sem povedala mami za izlet, je planila name: »Kako si lahko tako sebična? Kaj pa midve s Petro? Kdo bo poskrbel za naju? Saj veš, da imam težave s hrbtom!«

Petra se je samo namuznila: »Super, končno bom imela mir pred tvojim teženjem.«

V meni se je nekaj zlomilo. Prvič v življenju nisem popustila.

»Mama, Petra – ta vikend grem na morje. Sama bosta morali poskrbeti zase. Jaz potrebujem oddih.«

Mama me je gledala kot bi jo izdalo lastno srce. Petra je zavila z očmi.

Na morju sem prvič po dolgih letih zadihala s polnimi pljuči. Marko me je peljal na sprehod ob obali in mi rekel: »Ivana, življenje ni kazen. Dovoli si biti srečna.«

Ko sem se vrnila domov, sta bili mama in Petra živi in zdravi – celo stanovanje sta pospravili sami! Prvič sem videla, da svet ne propade brez mene.

A mama mi ni mogla odpustiti tako zlahka.

»Vidim, da ti ni mar za družino,« mi je rekla hladno.

Petra pa: »Veš kaj Ivana? Mogoče pa res ni fer do tebe.«

V meni se še vedno bije boj – med dolžnostjo do družine in željo po lastni sreči. Vsak dan znova iščem ravnotežje med tem, kar pričakujejo od mene in tem, kar si želim sama.

Včasih ponoči ležim budna in se sprašujem: ali imam pravico izbrati sebe? Ali lahko ljubim svojo družino tudi tako, da postavim meje?

Kaj vi mislite – kje so meje žrtvovanja za družino? Je prav, da končno izberem sebe?