Moje ime je Julija. Nekega popoldneva me je tašča prisilila, da izberem med lastno srečo in družinskim mirom. To je zgodba o tem, kako sem se skozi solze in prepire naučila postaviti zase, čeprav so vsi pričakovali, da se bom žrtvovala.
Moje ime je Mojca in to je zgodba o tem, kako sem v enem samem trenutku izgubila vse, kar mi je bilo sveto, in kako sem se morala naučiti ponovno zaupati vase. Po nenadnem izginotju moža, Aleša, sem ostala sama z dvema otrokoma, brez službe in brez opore. To je zgodba o tem, kako sem v najglobljem obupu našla svoj glas in moč za nov začetek.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se kot mati in žena v Ljubljani spopadala z nenehnimi zahtevami družine, službe in lastnih želja. Skozi napete prepire, tiha razočaranja in iskanje utehe v veri sem se naučila, da mir ni nekaj, kar pride samo od sebe. Zgodba je iskren vpogled v notranji boj in upanje, ki ga prinese sprejemanje sebe.
Od prvega dne po poroki sem čutila, da me tašča želi nadzorovati. Njene zahteve so postajale vedno bolj nesmiselne, dokler nisem morala izbrati: podrediti se ali se boriti za svojo družino in sebe. To je zgodba o mejah, pogumu in ceni svobode.
