Moje ime je Alenka, upokojena knjižničarka iz majhnega slovenskega mesta. Po več kot tridesetih letih zakona sem se odločila za ločitev od moža Borisa, kar je pretreslo ne le mene, temveč tudi najina odrasla otroka, Tino in Marka. To je zgodba o bolečini, pogumu in poti do novega življenja, kjer sem znova našla sebe in utrdila vezi z družino.
Moja zgodba se začne z napetim prizorom, ko možu priznam, da ne zmorem več živeti v laži. Skozi družinske konflikte, občutke krivde in iskanje same sebe v majhnem slovenskem mestu se borim za svojo svobodo. Na koncu se vprašam, ali lahko resnično pobegnemo pred tem, kar smo.
Nikoli si nisem mislila, da bom med najtežjim trenutkom svojega življenja ostala sama – in to ob človeku, ki bi mi moral stati ob strani. Med porodom sina sem doživela izdajo, ki me je zaznamovala, a me je tudi preoblikovala v žensko, ki se ne boji zahtevati spoštovanja. To je zgodba o bolečini, pogumu in iskanju lastne vrednosti v svetu, kjer ženske še vedno prepogosto ostanemo preslišane.
Moja zgodba se začne pri nedeljskem kosilu, kjer je tašča s hladnim glasom oznanila odločitev, ki je bila sprejeta brez mene. Mož in njegova družina so se odločili za skupni kredit, jaz pa sem se počutila, kot da sem izgubila svoj glas in svoje mesto v lastnem življenju. Ta trenutek me je prisilil, da sem se znova našla – tudi če je to pomenilo vrnitev k mami in začetek od začetka.
V trenutku, ko sem slišal, kako oče zaloputne vrata pred mano, sem vedel, da se je nekaj v meni za vedno spremenilo. Z ženo sva ostala sama, brez podpore, ki sva jo najbolj potrebovala, in v tišini najinega majhnega stanovanja sem prvič začutil, kaj pomeni biti resnično sam. Ta zgodba je moj poskus razumeti, zakaj so družinske vezi v Sloveniji lahko tako krhke in kako najti moč, ko te lastna kri izda.
V trenutku, ko sem slišala te besede, sem vedela, da me nihče ne sliši. Moja borba za lastni glas in spoštovanje v družini me je pripeljala do najtežje odločitve v življenju. To je zgodba o tem, kako sem se naučila postaviti zase in poiskati srečo na novo.
Moje ime je Julija. Nekega popoldneva me je tašča prisilila, da izberem med lastno srečo in družinskim mirom. To je zgodba o tem, kako sem se skozi solze in prepire naučila postaviti zase, čeprav so vsi pričakovali, da se bom žrtvovala.
Moje ime je Mojca in to je zgodba o tem, kako sem v enem samem trenutku izgubila vse, kar mi je bilo sveto, in kako sem se morala naučiti ponovno zaupati vase. Po nenadnem izginotju moža, Aleša, sem ostala sama z dvema otrokoma, brez službe in brez opore. To je zgodba o tem, kako sem v najglobljem obupu našla svoj glas in moč za nov začetek.
V tej zgodbi opisujem, kako sem se kot mati in žena v Ljubljani spopadala z nenehnimi zahtevami družine, službe in lastnih želja. Skozi napete prepire, tiha razočaranja in iskanje utehe v veri sem se naučila, da mir ni nekaj, kar pride samo od sebe. Zgodba je iskren vpogled v notranji boj in upanje, ki ga prinese sprejemanje sebe.
Od prvega dne po poroki sem čutila, da me tašča želi nadzorovati. Njene zahteve so postajale vedno bolj nesmiselne, dokler nisem morala izbrati: podrediti se ali se boriti za svojo družino in sebe. To je zgodba o mejah, pogumu in ceni svobode.
