Moje ime je Katarina in še vedno slišim odmev svojih korakov po praznem hodniku, potem ko sem izvedela, da me pastorka ni povabila na svojo poroko. Leta skrbnega truda, da bi jo sprejela in vzljubila kot lastno, so v hipu izgubila smisel. Ta zgodba razkriva, kako me je kuža, ki sem ga sprva vzela iz usmiljenja, potisnil v nove izbire, bolečino in spoznanje, kaj zares pomeni družina.
Nikoli si nisem mislila, da bo majhen mešanec Tobi tisti, ki bo pretrgal verigo osamljenosti, ki me je vlekla v temo po ločitvi z Bojanom. Zaradi njega sem se morala preseliti, začela sem znova govoriti z mamo, ki je nekoč obsojala mojo odločitev, in se celo zoperstavila svoji nekdanji prijateljici, ki mi je poskušala škodovati. Tobi ni bil samo pes – postal je zrcalo mojih strahov, a tudi pogum, ki mi ga je vedno znova vračal s toplino svojega telesa in mehkim vonjem mokre dlake po dežju.
Nisem verjela, da se lahko človek znajde tako sam, kot sem se jaz po tem, ko je Tanja izginila iz mojega življenja. Potem sem v zavetišču zagledala Dona, starega hrta, ki mu je na smradu iz gobca in zamazanih šapah pisalo, da ne bo dolgo živel. Don mi je skozi svojo tiho navzočnost pokazal, kako je mogoče znova začutiti toplino, in mi sredi bolečine pomagal odpreti vrata, ki sem jih pred svojo hčerjo skoraj za vedno zaprla.
V tisti zimski noči, ko sem na mrzlem hodniku drgetala z roko, polno krvi, mi je nasproti pritekel Timi. Sprva sem ga sprejela le zaradi občutka dolžnosti, a kmalu je postal več kot le pasji sostanovalec – zaradi njega sem prvič po ločitvi stopila v stik z ljudmi in ponovno začutila, da še nisem povsem izgubljena. Danes ne vem, če bi brez njega sploh še obstajala.
Nikoli si nisem mislila, da bom po sedemdesetem letu ostala sama, ko pa sem ves čas živela za svojo družino. Ko sem zavrnila prošnjo hčerke, naj pazim vnukinjo vsak dan, me je družina ignorirala, jaz pa sem se prvič znašla v prazni tišini. Takrat pa je v moj blok prišel kuža, ki mi je nepričakovano pokazal, da nisem še čisto odpisana.
Bil je tisti večer, ko sem pred blokom vzdignila potepuškega psa s krvavo packo, in nisem imela pojma, da bo prav on razmršil vse, kar sem vedela o družini, zaupanju in sebi. Moj svet se je sesul, ko so se odnosi z mamo in teto sesuli zaradi laži in obtožb, jaz pa sem ostala sama. Šele ko sem prevzela odgovornost za tega psa, sem dojela, kaj pomeni vztrajati — in kako globoko res boli, ko zgubiš nekoga, ki ti je spet odprl srce.
Po tistem, ko je Ana prenehala prihajati in se je v stanovanju razbohotila tišina, sem skoraj obupala nad vsem. Potem pa sem našla ranjenega psa pred vrati bloka in mi je njegovo stokanje prekinilo samoto. Zaradi njega sem spet začutila, da sem komu potrebna, a tudi okusila strah pred izgubo – in se morala odločiti, kaj pravzaprav pomeni biti zvest.
Nikoli si nisem mislila, da me bo šepava psička prisilila, da se soočim z lastno krivdo in preteklostjo. Po ločitvi sem bila sama v bloku, dokler ni Brina z enim očesom in ranjeno tačko vdrla v moje življenje. Zaradi nje sem se sprla z mamo, odpovedala varno službo in končno razumela, kaj pomeni resnično odgovarjati za drugo bitje.
Po ločitvi sem ostala sama v bloku v Šiški in verjela, da so zame odnosi končani. Vse se je spremenilo, ko je pred mojimi vrati v snegu ležala premočena, tresoča se psička. Zaradi nje sem morala sprejeti tri odločitve, ki so mi obrnile življenje na glavo.
