Moje ime je Marija in v tej zgodbi opisujem, kako sem izgubila stik s svojim sinom Matejem zaradi zapletenega odnosa z njegovo ženo, Petro. Vse se je začelo z enim samim nesporazumom, ki je prerasel v globoko bolečino in osamljenost. Zdaj se sprašujem, ali sem res izgubila svojega sina za vedno ali pa obstaja še upanje za spravo.
Lani sva z možem Gregorjem načrtovala najino prvo skupno potovanje na morje, a je njegova mama, gospa Marija, nepričakovano vztrajala, da gre z nama. Namesto sprostitve sem doživela čustveni vihar in razpad zaupanja, saj so se stare zamere in neizrečene besede razkrile v najbolj bolečih trenutkih. Še danes se sprašujem, ali je mogoče postaviti meje, ne da bi pri tem izgubili del sebe ali družine.
Sem Zuzana in že deset let vsak dan kuham na novo, ker moj mož Peter ne prenese ostankov. Včasih se vprašam, ali je to res ljubezen ali sem se popolnoma izgubila v žrtvovanju. Moja zgodba je zgodba mnogih slovenskih gospodinj, ki se sprašujejo, kje je meja med skrbjo in izgubo sebe.
Moje ime je Ivana in na drugem rojstnem dnevu svoje hčerke Lene sem se znašla v središču čustvene nevihte, ko je na vrata potrkala moja bivša tašča Marija. Medtem ko je moj bivši mož Marko popolnoma pozabil na ta dan, je njegova mama vztrajala pri svoji vlogi babice, kar je v moji družini povzročilo napetosti in razprtije. Zgodba raziskuje, kje je meja med preteklostjo in prihodnostjo, ter ali ima bivša tašča pravico do stika z vnukinjo, tudi če to razdvaja mojo družino.
Sem Marija, stara 67 let, in imam eno samo hčer, Nino. Po moževi izdaji sem jo vzgajala sama, zdaj pa me obtožuje, da sem preveč vsiljiva. V sebi čutim praznino, ki je ne znam zapolniti, in se sprašujem, ali je res ljubezen lahko preveč.
Moja zgodba se začne na letališču Jožeta Pučnika, kjer sem s hčerko in sinom stala v vrsti za vstop v letalo, medtem ko sta moj mož, Tomaž, in njegova mama že sedela v prvem razredu. Ta trenutek me je prisilil, da sem se zazrla v svoje življenje, v svojo vlogo v družini in v to, koliko sem pripravljena še požreti. Skozi potovanje sem se soočila z mešanico sramu, jeze in odločnosti, ki me je pripeljala do pomembnih odločitev.
Pet let po tem, ko je moj sin Matej zapustil svojo ženo Nino in njuna dvojčka zaradi druge ženske, se še vedno borim z občutki izdaje, bolečine in krivde. Moje srce je razklano med materinsko ljubeznijo do sina in globokim sočutjem do nekdanje snahe, ki je ostala sama z otrokoma. Vsak dan znova se sprašujem, ali sem slaba mama, ker ne morem sprejeti njegovega novega življenja.
Odraščala sem v senci svojega mlajšega brata, ki je bil zaradi bolezni ves čas v središču pozornosti. Ko sem po srednji šoli zapustila dom, mi mama tega ni nikoli oprostila – njene besede in očitki me še danes preganjajo. Zdaj se sprašujem, ali je ljubezen res lahko tako boleča in kje je meja med žrtvovanjem in pravico do lastnega življenja.
Od prvega trenutka, ko sem spoznala Nino, sem vedela, da nekaj ni prav. Moj sin Marko je bil zaljubljen, jaz pa sem se borila s svojimi strahovi in predsodki. To je zgodba o tem, kako sem se naučila, da včasih ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled.
V trenutku, ko je Barbara podarila avto mojemu možu Aleksandru, sem vedela, da se bo nekaj spremenilo. Pogoj, da ga jaz ne smem voziti, me je prizadel globlje, kot sem si želela priznati. Ta zgodba je o tem, kako lahko ena odločitev razkrije stare zamere, družinske konflikte in vprašanje, komu v resnici pripadam.
Na božični večer sem spoznala, da mama vedno izbere mojo sestro, tudi če pri tem trpijo moji otroci. V tistem trenutku se je v meni nekaj zlomilo. Še danes ne vem, ali naj še poskušam popraviti ta odnos ali naj ga pustim za sabo.
V trenutku, ko sem slišala, kako je Marko zamahnil z roko in rekel, da je priprava večerje nekaj povsem preprostega, se mi je v prsih nabralo toliko neizrečenih besed, da sem vedela: tokrat ne bom več tiho. V tej zgodbi opisujem, kako sem se odločila, da mu pokažem, kaj pomeni vsakdanja nevidna skrb za družino in dom. Morda bo kdo v moji zgodbi prepoznal tudi svojo tiho bitko.
