Ko sem po moževi smrti ostala sama v stanovanju v ljubljanskih Fužinah, sem počasi nehala živeti in samo še obstajala. Potem mi je vnuk prinesel psa in prvič po dolgih letih sem spet čutila veselje, a moj sin je v tem videl samo breme, umazanijo in dokaz, da sama ne zmorem več. Ko je pes hudo zbolel, smo se morali vsi skupaj soočiti ne samo z denarjem, ampak tudi z bolečino, ki je po moževi smrti nikoli nismo zares izgovorili.