V trenutku, ko sem slišala Markove besede, da potrebuje premor in naj grem z najino hčerko k svojim staršem, se mi je svet sesul. V tej zgodbi razkrivam bolečino, osamljenost in notranji boj, ki sem ga doživljala kot mlada mama, ko sem bila prisiljena zapustiti svoj dom. To je zgodba o iskanju moči v nemoči in o tem, kako pomembno je, da si v družini prisluhnemo.
Sem Zala in moj svet se je sesul v eni sami noči, ko sem verjela, da sem že dosegla dno. Mož, ki mi je obljubljal srečo, me je izdal, družina pa me je potisnila še globlje v brezno. A prav v trenutku največje bolečine sem v povsem običajni večerji našla moč za nov začetek.
Že mesece sem bila ujeta v vlogo varuške za otroka svoje sosede, ker nisem znala reči ne. Danes sem prvič zbrala pogum in ji povedala, da ne morem več. Zdaj se sprašujem, ali sem sebična ali pa sem končno naredila nekaj zase.
Moje ime je Petra in ujeta sem med zahtevami službe ter materinstva, brez podpore lastne mame. Vsak dan znova se borim z občutki krivde, izčrpanosti in dvomom, ali sem lahko dobra mama in hči hkrati. Moja zgodba je iskren vpogled v notranje boje, ki jih doživlja mnogo slovenskih žensk.
V trenutku, ko sem prvič slišala besede: ‚Ali sprejmeš mene in mojo preteklost ali pa greva vsak svojo pot?‘, sem začutila, kako se mi je svet zamajal pod nogami. Ljubezen do Marka je bila resnična, a njegova ločitev in otrok sta v moji družini sprožila vihar predsodkov in bolečine. Zgodba o tem, kako sem se borila med srcem in pričakovanji okolice, ter o tem, kaj pomeni resnično sprejeti nekoga – ali pa se odločiti zase.
Vse se je začelo z enim neprijetnim pogovorom s taščo, ki je razkril stare rane in me prisilil, da sem se soočila s svojimi strahovi. Medtem ko sem lovila ravnotežje med pričakovanji moža, otrok in lastnimi potrebami, sem se naučila postaviti meje in odpuščati. To je zgodba o bolečini, pogumu in ljubezni, ki zdravi tudi najgloblje razpoke.
Vse se je začelo, ko sem izvedel, da bosta starša hišo zapustila moji sestri, ne meni. Občutil sem izdajo in globoko bolečino, a skozi napete pogovore in razkrivanje dolgo skritih družinskih skrivnosti sem spoznal, kaj v življenju resnično šteje. To je zgodba o tem, kako smo kljub vsemu našli pot do sprave in prave bližine.
Sem Mateja, mati samohranilka iz Maribora. Moja zgodba je prepletena z boja s predsodki, revščino in lastno družino, ki mi je obrnila hrbet. Kljub vsemu sem našla moč, da sem se postavila na noge in svoji hčerki pokazala, da se tudi v najtežjih trenutkih splača verjeti vase.
Moja sestra Sanja je vse življenje žrtvovala za svoje otroke, a ko je zbolela, so jo pustili samo. Opazujem njeno bolečino in nemoč ter se sprašujem, kako smo kot družina in družba lahko dopustili, da ljubezen ostane neodgovorjena. Ta zgodba je moj krik in prošnja po razmisleku o tem, kaj pomeni biti družina.
V tej zgodbi opisujem noč, ko sem pričakovala rojstvo svojega prvega otroka, a se je vse obrnilo na glavo. Namesto enega sem domov prinesla tri otroke, kar je v naši družini povzročilo nešteto čustev, konfliktov in preizkušenj. Moja pripoved razkriva, kako krhka je sreča in kako močni moramo biti, ko življenje od nas zahteva več, kot smo si sploh lahko predstavljali.
Sem Ana in nikoli si nisem želela otrok. Moja odločitev je v naši družini in širši skupnosti sprožila val nerazumevanja, obsojanja in tihega prezira. Leta sem se borila med krivdo, željo po svobodi in iskanjem svojega mesta v družbi, kjer je materinstvo skorajda samoumevno.
Po dvajsetih letih zakona me je mož zapustil, ker nisem več zmogla skrbeti za njegovo hudo bolno mamo. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, notranje boje in občutek krivde, ki me razjeda, ter upanje, da bom nekoč spet našla mir. Morda se bo kdo prepoznal v moji zgodbi in si upal spregovoriti o tem, kar nas v Sloveniji še vedno tišči v tišini domačih sten.
