Moj sin Marko se je poročil, ne da bi me povabil na poroko. Kljub temu njegova družina od mene pričakuje pomoč in podporo. To je zgodba o bolečini, družinskih konfliktih in iskanju lastne vrednosti v slovenski realnosti.
Ko sem bila stara 42 let, sem morala zaradi dolgov in brezizhodnosti zapustiti svojo dvanajstletno hčerko Evo in oditi delat v Avstrijo. Danes, ko je stara 30 let, mi ne more odpustiti, da sem jo pustila samo v najtežjih letih. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, krivdo in upanje, da bova nekoč našli pot nazaj druga k drugi.
Vse se je začelo z enim samim telefonskim klicem moje hčerke Tine, ki me je prosila, naj pazim na njenega sina, medtem ko je v bolnišnici. Medtem ko sem skrbela za vnuka, sem po naključju odkrila družinske skrivnosti, ki so pretresle temelje mojega razumevanja naše družine. Soočenje z resnico me je globoko prizadelo in prisililo, da sem se vprašala, koliko sploh poznamo tiste, ki jih imamo najraje.
Vse se je začelo na tisti soparni ponedeljkovi popoldnevi, ko sem z bolnim sinom sedela v prenatrpanem vlaku proti Novemu mestu. Medtem ko sem se borila z lastno izčrpanostjo in nemočjo, je neznanec s svojim dejanjem pokazal, da toplina in sočutje še nista izginila iz naših src. Ta trenutek mi je za vedno spremenil pogled na ljudi okoli sebe.
Nekega povsem običajnega dne sem v službi prejela darilo – arckremo, ki je sprožila plaz dogodkov, ki so razklali mojo družino. Zaradi tega na videz nedolžnega darila sem se morala soočiti z lastnimi strahovi, dvomi in dolgo zamolčanimi napetostmi z možem in taščo. Ta zgodba je za vedno spremenila moj pogled na odnose in pomen zaupanja.
V trenutku sem izgubil očeta, nato pa še zaupanje v lastno mamo. To je zgodba o izdaji, družinskih skrivnostih in boju za resnico. Sprašujem se, ali lahko kdaj odpustim tistemu, ki mi je vzel ne le denar, ampak tudi občutek varnosti.
Vedno sem si želela biti blizu svoji družini, a snaha me je od začetka držala na distanci. Zdaj, ko se njeno življenje zapleta, od mene pričakuje pomoč, ki je prej ni želela. Sprašujem se, ali je po letih hladnosti in nezaupanja sploh mogoče popraviti odnose.
Že na pragu sem začutila, da nekaj ni v redu – vrata so bila priprta, iz notranjosti pa so prihajali glasovi, ki jih nisem prepoznala. Ko sem vstopila, sem zagledala obraze iz preteklosti in v tistem trenutku se je začela prava izdaja. To je zgodba o tem, kako sem izgubila dom, bila izdana s strani najbližjih in kljub vsemu našla moč za nov začetek.
Moje ime je Emilija in živim v majhni vasi v Posavju. Ta zgodba govori o tem, kako je ena sama razpoka na rastlinjaku sprožila plaz laži, ljubosumja in družinskih sporov, a tudi o tem, kako sem se naučila ceniti tisto, kar je resnično pomembno. Vse, kar se je zgodilo, me je prisililo, da sem se vprašala: koliko smo pripravljeni žrtvovati za lastno srečo in kje je meja med bojem za ljubezen ter uničenjem tujega življenja?
Moje otroštvo je bilo zaznamovano z materino zavrnitvijo in babičino brezpogojno ljubeznijo. Ko se je mama po letih odsotnosti vrnila, sem morala razkriti resnico o njenih namenih in se soočiti z bolečino, ki jo je povzročila. To je zgodba o iskanju lastne vrednosti med družinskimi spletkami in razočaranji.
Moje ime je Ivana in nikoli si nisem mislila, da bo moj dom postal bojišče med ljubeznijo, potrpežljivostjo in obupom. Ko se je k nam vselila tašča Marija, da bi pomagala pri najini novorojenki, so se začeli dnevi polni napetosti, solz in tihih molitev. To je zgodba o tem, kako sem s pomočjo vere in notranje moči našla pot skozi vsakodnevne spore in ohranila svoj zakon.
Nekega hladnega novembrskega popoldneva sem doživela najhujšo izdajo: lastna družina je prizadela mojo hčerko, medtem ko so mene zadržali. V tej zgodbi razkrivam, kako so se mi podrle vse iluzije o družinski povezanosti in kako sem v sebi našla moč, da se postavim po robu tistim, ki sem jih nekoč najbolj ljubila. To je moja resnica, moj boj in morda tudi zgodba mnogih, ki v tišini trpijo za štirimi stenami.
