Ko nihče več ne čaka nate: Med odpuščanjem in pozabo – Moja zgodba iz Ljubljane
»A res misliš, da si zaslužiš, da te kdo še čaka?« je v meni odmeval glas moje sestre Tine, ko sem ležal na bolniški postelji, priključen na infuzijo, s pogledom v strop, ki je bil preveč bel, da bi lahko v njem našel uteho. Po možganski kapi sem bil prepuščen sam sebi. Vsak dan sem gledal skozi okno na Tivolski park in si predstavljal, kako bi bilo, če bi nekdo potrkal na vrata moje sobe. Ampak ni bilo nikogar. Ne mame, ne očeta, ne Tine. Samo jaz in tišina.
Preden sem zbolel, sem bil vedno tisti, ki je reševal druge. Kot bolničar na nevrološki rehabilitaciji sem vsak dan pomagal ljudem, ki so izgubili del sebe – govor, gibanje, spomin. Bil sem njihov Matej, tisti, ki je znal prisluhniti in potolažiti. A doma… doma sem bil vedno tisti, ki je naredil preveč napak.
»Če bi poslušal očeta, ne bi zdaj ležal tukaj!« mi je Tina zadnjič zabrusila po telefonu. Takrat sem še lahko govoril brez težav. Zdaj pa mi je vsak stavek pobegnil iz ust kot ptica iz kletke – neslišno in brez upanja, da se vrne.
Moja mama je bila vedno tiha. Nikoli ni povedala, kaj čuti. Ko sem ji nekoč rekel, da potrebujem pomoč, je samo skomignila z rameni: »Saj si močan fant.« Oče pa… oče je bil druga zgodba. Stroga roka, trda beseda. Ko sem mu povedal, da želim delati v zdravstvu in ne v njegovi mizarski delavnici, me je pogledal tako hladno, da sem se zmrznil do kosti.
»Sramota si za družino!« je rekel in zaloputnil vrata.
Tina se je vedno postavila na njegovo stran. Bila je odličnjakinja, študirala je pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani in bila ponos družine. Jaz pa… jaz sem bil tisti, ki je izbral »žensko službo«, kot je rekel oče.
Ko sem doživel kap, sem pričakoval vsaj malo sočutja. A namesto tega sem dobil tišino. Prijatelji so se oglasili prvi teden, potem pa so tudi oni izginili. V bolnišnici so me obiskovali samo sodelavci – sestra Marija mi je prinesla domače piškote, zdravnik Peter mi je pustil časopis. Ampak družina… nič.
Najhuje je bilo tistega dne, ko so me odpustili iz bolnišnice. Sestre so me pospremile do izhoda in me vprašale: »Matej, kdo vas pride iskat?«
Molčal sem. Nisem imel odgovora. Sram me je bilo bolj kot kadarkoli prej.
Na avtobusni postaji pred UKC Ljubljana sem sedel na klopci in gledal ljudi, ki so hiteli mimo mene. Vsak s svojim življenjem, vsak s svojo zgodbo. Nihče ni vedel, da se mi je svet pravkar sesul.
Ko sem prišel domov v našo staro hišo v Šiški, me je pričakala le hladna tišina. Mama je bila v kuhinji in rezala kruh. Ni me pogledala.
»Si že doma?«
»Sem.«
»Kosilo je v pečici.«
To je bilo vse.
Oče je bil v delavnici. Slišal sem žaganje lesa in njegov nizek glas, ko je preklinjal nekaj pod nosom. Tina se ni oglasila že tedne.
Vsak dan sem se boril z občutkom krivde in zapuščenosti. Zakaj me nihče ne potrebuje? Zakaj sem ostal sam?
Nekega večera sem sedel v dnevni sobi in gledal stare fotografije – jaz in Tina na morju v Izoli, jaz z očetom na Triglavu, mama s šopkom rož na vrtu. Vse je bilo tako daleč.
Telefon je zazvonil. Bila je Tina.
»Matej?«
»Ja?«
»Mama pravi, da si spet doma.«
»Sem.«
»Dobro.«
Tišina.
»Tina… zakaj me nihče ne potrebuje več?«
Zaslišal sem njen vzdih.
»Matej… veš, oče ti nikoli ni odpustil tistega prepira pred leti. In mama… ona ne zna pokazati čustev. Jaz… jaz pa ne vem več, kako naj ti pomagam.«
Solze so mi polzele po licih.
»Samo pogrešam vas.«
»Tudi jaz tebe.«
A naslednji dan se ni nič spremenilo.
Začel sem hoditi na rehabilitacijo v Sočo. Tam sem spoznal Ano – fizioterapevtko z nasmehom, ki bi lahko razsvetlil še tako temen dan.
»Matej, danes bova poskusila vstati brez opore, prav?«
Prikimal sem.
»Veš… vsak ima svojo bolečino. Ampak če jo deliš z nekom, postane lažja.«
Ana mi je dala upanje. Počasi sem začel verjeti, da si zaslužim še eno priložnost.
Nekega dne me je povabila na kavo po terapiji.
»Zakaj si tako žalosten?« me je vprašala.
»Ker imam občutek, da nikogar več ne zanima moje življenje.«
Ana se je nasmehnila: »Mene zanima.«
Tisti trenutek sem začutil nekaj toplega v prsih – prvič po dolgem času.
Začela sva se pogovarjati o vsem – o otroštvu v Ljubljani, o sanjah in strahovih. Ana mi je povedala svojo zgodbo: tudi ona ni imela lahkega odnosa z očetom; tudi ona se je borila za sprejetost.
Počasi sem začel odpuščati sebi in drugim. Pisal sem Tini dolga sporočila – najprej brez odgovora, potem pa mi je nekega dne napisala: »Matej… pogrešam stare čase. Pridi na obisk.«
Odpustil sem očetu – vsaj v mislih. Mama mi še vedno ni znala reči »rad te imam«, a mi je nekega jutra prinesla skodelico kave v posteljo in rekla: »Danes bo lep dan.« To je bilo več kot dovolj.
Z Ano sva postala prijatelja – mogoče nekoč tudi kaj več. Najpomembneje pa je bilo to, da sem spet začel verjeti vase.
Včasih ponoči še vedno poslušam tišino hiše in se sprašujem: Ali si človek res zasluži drugo priložnost? Ali lahko odpustiš tistim, ki te niso znali imeti radi? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?