Ko sem izgubila sina: Zgodba o materi, snahi in razpadu družine

»Ne moreš kar tako priti k nam brez najave, mama!« je Matej zakričal skozi telefon, njegov glas je tresel od jeze. Stala sem sredi kuhinje, v rokah sem držala še toplo potico, ki sem jo spekla zanj in za Petro. Roke so se mi tresle, srce pa mi je razbijalo v prsih. Nikoli si nisem mislila, da bom doživela dan, ko me bo moj lastni sin odrinil stran.

Vse se je začelo pred dvema letoma, ko se je Matej poročil s Petro. Petra je bila na prvi pogled prijazna, a vedno nekoliko zadržana do mene. Priznam, bila sem nekoliko vsiljiva – želela sem pomagati, svetovati, biti del njunega življenja. A Petra je imela svoje načrte. »Mi dva bova sama odločala o najinem domu,« mi je nekoč rekla, ko sem predlagala, da bi jim pomagala pri opremljanju stanovanja. Takrat sem prvič začutila hlad med nama.

Kljub temu sem vztrajala. Vsako nedeljo sem kuhala kosilo in ju vabila k sebi. Prvi meseci so bili še prijetni, a kmalu sta začela zavračati povabila. »Imava že načrte,« je vedno rekla Petra. Matej pa je molčal. Vedno bolj sem čutila, da izgubljam stik z njim.

Nekega dne sem ju obiskala brez najave. Prinesla sem domače piškote in želela presenetiti vnukinjo Laro. Ko sem potrkala na vrata, mi je odprla Petra. Pogledala me je hladno in rekla: »Marija, res bi vas prosila, da se prej najavite. Lara spi.« Počutila sem se kot vsiljivka v lastni družini.

Ko sem o tem govorila s prijateljico Anico na kavi v središču Ljubljane, mi je rekla: »Veš, mladi danes hočejo imeti svoj mir. Morda si res preveč prisotna.« A jaz nisem mogla verjeti, da bi bila jaz kriva za ta razkol.

Sčasoma so se stvari samo še poslabšale. Matej me je vedno redkeje klical. Ko sem ga poklicala sama, je bil kratek in odrezav. Petra pa me je popolnoma ignorirala – niti na rojstni dan mi ni čestitala.

Najhuje pa je bilo lansko božično jutro. Pripravila sem darila za vse – za Laro sem kupila ročno pleten puloverček, za Mateja knjigo o zgodovini Ljubljane, za Petro pa komplet dišečih sveč. Čakala sem jih pri meni doma, miza je bila pogrnjena, stanovanje okrašeno. Ura je bila že skoraj dvanajst, ko sem prejela sporočilo: »Ne bomo prišli. Raje bomo sami doma.«

Takrat se mi je zlomilo srce. Sedela sem ob prazni mizi in jokala kot otrok. Spraševala sem se: Kaj sem naredila narobe? Zakaj me moj sin ne mara več? Je res Petra tista, ki ga odvrača od mene?

Nekaj dni kasneje sem Mateja poklicala in ga prosila za pogovor. Srečala sva se v Tivoliju, kjer sva nekoč skupaj hranila race. Tokrat pa ni bilo nobene topline med nama.

»Mama, Petra ima občutek, da jo ne spoštuješ. Da se vmešavaš v najino življenje. Tudi jaz si želim več miru,« mi je rekel tiho.

»Ampak jaz samo želim biti del vajine družine! Saj sem tvoja mama!« sem skoraj zavpila.

Matej je pogledal stran: »Vem… Ampak zdaj imam svojo družino.«

Po tem pogovoru sem se počutila še bolj osamljeno. Dnevi so postali dolgi in prazni. Vsak zvonec na vratih me je napolnil z upanjem, da bo morda Matej prišel na obisk – a zaman.

Začela sem dvomiti vase. Morda ima Petra prav – morda sem res preveč vsiljiva. A kako naj mati ne skrbi za svojega sina? Kako naj sprejmem to novo vlogo – vlogo nekoga, ki ni več potreben?

Nekega večera me je obiskala sestra Silva. »Marija, moraš jima dati prostor. Če ju boš silila, ju boš samo še bolj oddaljila.«

»Ampak kako naj živim brez stika z vnukinjo? Kako naj sprejmem to samoto?«

Silva me je objela: »Morda bo čas zacelil rane.«

Zadnje mesece poskušam živeti naprej. Hodim na sprehode po Rožniku, obiskujem knjižnico in se srečujem s prijateljicami iz društva upokojencev. A praznina ostaja.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči mesta ter razmišljam o vseh trenutkih, ki jih zamujam z Laro in Matejem. Sprašujem se: Ali je res vse Petina krivda? Ali pa bi morala tudi jaz kaj spremeniti pri sebi?

Morda nisem edina mama v Sloveniji, ki doživlja kaj takega. Morda nas je več – mater, ki smo izgubile stik s svojimi otroki zaradi novih odnosov in novih pravil.

Zato vas sprašujem: Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi vztrajali ali popustili? Kako naj znova najdem pot do svojega sina?