Odhod na rojstni dan: Ko se življenje zlomi v eni sami noči

»Ne čakaj z večerjo.« To je bilo vse. Ena vrstica, brez pike, brez razlage. Stala sem v kuhinji, medtem ko se je iz pečice širil vonj po popečenih kruhkih s česnom, in gledala v telefon, ki je še vedno svetil v moji roki. Oblečena sem bila v novo modro obleko, ki sem si jo kupila posebej za ta večer. Bila sem ponosna nase, ker sem si po dolgem času dovolila nekaj lepega. Na mizi so gorele sveče, solata je bila pripravljena, torta je čakala v hladilniku. Vse je bilo popolno – razen njega.

Marko je vedno zamujal, a danes sem čutila, da je nekaj drugače. Že ves teden je bil odmaknjen, odgovarjal je na vprašanja z enozložnicami, ponoči se je obračal stran od mene. A še vedno sem upala. Danes naj bi praznovala – midva naj bi praznovala. Namesto tega sem stala sama v tišini, ki jo je prekinjalo le brbotanje juhe na štedilniku.

Zunaj je začelo deževati. Kaplje so tolkle po oknu in jaz sem se sesedla na stol, telefon še vedno v roki. Poklicala sem ga – ni se oglasil. Poslala sem mu sporočilo: »Zakaj?« Odgovora ni bilo.

V tistem trenutku je zazvonil domofon. Srce mi je poskočilo, a na vratih ni bil Marko. Bila je moja mama, Silva, z zavojem pod roko in zaskrbljenim obrazom. »Nisem mogla zdržati doma,« je rekla in me objela. »Si v redu?«

Zlomila sem se v njenem objemu. »Pustil me je, mami. Na rojstni dan.«

Mama me je stisnila še močneje. »Pridi, usediva se.« Usedli sva se za mizo, kjer so sveče še vedno gorele, in jaz sem ji povedala vse – o hladnih pogledih, o tišini med nama, o tem sporočilu.

»Nikoli mi ni bil všeč,« je rekla mama tiho. »Vedno si zaslužila več.«

Zabolelo me je. »Zakaj mi nisi prej povedala?«

»Ker si bila srečna. Ali pa si vsaj tako izgledala.«

Nato sva sedeli v tišini in jedli juho, ki se je že skoraj ohladila. Mama me je gledala s tistim pogledom, ki ga poznam že od otroštva – mešanico skrbi in nemoči.

Ko je odšla, sem ostala sama s svojimi mislimi. V glavi so mi odzvanjale njene besede: »Vedno si zaslužila več.« Ampak kaj pa če nisem? Kaj če sem jaz tista, ki vedno preveč pričakuje? Ki preveč sanja?

Naslednje jutro sem se zbudila v prazni postelji. Stanovanje je bilo tiho, le ura v kuhinji je tiktakala. Pogledala sem na telefon – še vedno nič od Marka. V službi so mi sodelavke voščile vse najboljše in prinesle torto iz Hoferja. Smejala sem se z njimi, a v meni je zevala praznina.

Popoldne me je poklicala sestra Petra. »Pridi k nam na kosilo,« je rekla. »Ne bodi sama.«

Pri Petri doma so otroci tekali po stanovanju in kričali, pes je lajal, njen mož Aleš pa je gledal nogomet na televiziji. Petra me je objela in mi šepnila: »Vem, da boli. Ampak boš videla – boš še srečna.«

»Kako veš?« sem vprašala.

»Ker si močna. In ker si vedno znova vstala.«

A jaz nisem bila prepričana. Ko sem se zvečer vrnila domov, sem sedla na balkon in gledala luči Ljubljane pod sabo. Spraševala sem se: Kaj zdaj? Kako naprej?

Tiste dni so bili najtežji v mojem življenju. Vsak večer sem upala, da bo Marko poklical ali prišel nazaj. Vsak zvok na hodniku me je predramil iz polsna. A ni ga bilo.

Mama me je vsak dan klicala in spraševala, ali jem dovolj in ali potrebujem kaj iz trgovine. Petra mi je pošiljala smešne slike svojih otrok in me vabila na sprehode po Rožniku.

Nekega večera me je obiskal oče, Jože. Prinesel mi je steklenico vina in rekel: »Veš, tudi jaz nisem bil vedno najboljši mož tvoji mami.«

Presenečeno sem ga pogledala.

»Ampak nikoli nisem šel stran brez besed. To ni prav.«

Sedela sva dolgo v noč in pila vino. Oče mi je pripovedoval o svojih napakah in o tem, kako se jih še danes sramuje.

»Včasih moraš odpustiti sebi in drugim,« mi je rekel na koncu.

Tiste besede so mi ostale v mislih še dolgo potem.

Minili so tedni. Počasi sem začela znova dihati. Prijateljice so me vabile na kavo v center mesta, sodelavke so me peljale na izlet na Bled. Vsak dan sem si dovolila malo več veselja – novo knjigo, sprehod ob Ljubljanici, obisk kina sama s sabo.

Marka nisem več klicala niti mu pisala. Nekega dne sem ga srečala na tržnici – bil je z drugo žensko. Pogledal me je le bežno in odvrnil pogled.

Tisti trenutek sem začutila olajšanje – kot da bi mi nekdo odvezal težak vozel okoli srca.

Ko sem prišla domov, sem poklicala mamo in ji rekla: »V redu bom.«

Mama se je nasmehnila skozi solze: »Vem.«

Danes mineva natanko leto dni od tistega večera. Sedim za isto mizo kot takrat – a tokrat sama sebi prižgem svečo in si rečem: »Srečen rojstni dan.«

Včasih se vprašam: Zakaj ljudje odidejo brez besed? Zakaj pustijo za sabo toliko bolečine? Morda odgovor nikoli ne pride – a življenje gre naprej.

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi odpustili ali bi zaprli vrata za vedno?