Ko je mož odšel na službeno pot, me je tašča vrgla iz hiše – Izpoved Slovenke

„Ne boš več stopila v to hišo, dokler jaz diham pod to streho!“ je kričala tašča, njene roke so se tresle, v očeh pa sem videla nekaj, kar me je prestrašilo bolj kot grmenje zunaj. Dež je tolkel po oknih, jaz pa sem stala v hodniku, bosa, s torbo v roki in z razbijajočim srcem. „Mojca, prosim… Samo počakajva, da se Janez vrne. Saj veš, da nisem nič slabega storila,“ sem ji skušala razložiti, a je le še bolj zagrabila kljuko in me skoraj porinila čez prag.

V tistem trenutku sem se počutila kot tujec v lastnem življenju. Vse, kar sem poznala – vonj po sveže pečenem kruhu v naši kuhinji, zvok Janezovega smeha, ko je gledal nogomet s tastom, celo tisti večni prepiri o tem, kdo bo kosil travo – vse to je izginilo v eni sami noči. Ko so se vrata za menoj zaloputnila, sem obstala na dežju in se spraševala: Kam naj grem? Kdo sem brez te hiše?

Moja zgodba ni posebna, a je boleča. Prihajam iz majhne vasi blizu Grosuplja. Moji starši so preprosti ljudje – mama učiteljica, oče avtomehanik. Ko sem spoznala Janeza na študentski zabavi v Ljubljani, sem verjela, da sem našla svojo drugo polovico. Bil je topel, pozoren in vedno pripravljen pomagati. Njegova mama, gospa Marija, pa je bila že od začetka hladna do mene. Nikoli mi ni rekla nič grdega naravnost v obraz, a njene pripombe – „Tako pa pri nas ne delamo,“ ali „V naši družini imamo drugačne navade“ – so me vedno zabolele.

Ko sva se z Janezom poročila in preselila k njegovim staršem v hišo na obrobju mesta, sem si govorila: Saj bo bolje. Saj se bova navadili druga na drugo. A vsaka malenkost je bila povod za napetost. Če sem pomila posodo „napačno“, če sem kupila „preveč drago“ mleko ali če sem želela vikend preživeti pri svojih starših – vse je bilo narobe.

Tisti večer, ko je Janez odšel na službeno pot v Maribor, sem ostala sama s taščo in tastom. Tast Jože je bil tiho, kot vedno. Marija pa je bila nenavadno živčna. Ko sem po večerji pospravila mizo in šla v sobo poklicat mamo, sem zaslišala šepetanje v kuhinji. „Ne boš mi ti razbijala družine!“ je siknila Marija tastu. Ko sem stopila nazaj, je planila name: „Kaj si govorila z mamo? Spet boš šla jokcat k njej? Saj nisi več otrok!“

Nisem vedela, kaj naj rečem. Vse moje besede so zvenele prazno. Poskušala sem razložiti, da pogrešam dom in da mi ni lahko biti vedno na preži pred njenimi kritikami. A ona ni hotela slišati ničesar. „Če ti ni prav, pojdi!“ In ko sem res začela pakirati nekaj stvari – samo za vsak slučaj – me je dobesedno nagnala iz hiše.

Na dežju sem poklicala Janeza. Njegov glas je bil utrujen: „Mojca… Saj veš, kako je mama. Samo potrpi še malo. Jutri pridem domov in bomo vse uredili.“ A jaz nisem mogla več potrpeti. Počutila sem se izdano – ne le od tašče, ampak tudi od moža, ki ni znal postaviti meje.

Šla sem k prijateljici Nini v Šiško. Sprejela me je brez vprašanj; skuhala mi je čaj in me pustila jokati v njenem objemu. „Veš kaj,“ mi je rekla kasneje, „včasih moraš najprej poskrbeti zase. Družina ni vedno tista, ki te rodi ali poroči – družina so ljudje, ki te sprejmejo takšno kot si.“ Njene besede so mi ostale v mislih še dolgo potem.

Naslednji dan me je klical tast: „Mojca… Marija pravi, da si pretiravala. Da si jo izzivala.“ Nisem vedela ali naj se smejem ali jočem. Kje sem jaz pretiravala? Je res tako narobe, če želiš biti sprejet? Če želiš dom?

Janez se je vrnil domov in me prosil naj pridem nazaj. A nisem mogla kar tako pozabiti ponižanja in bolečine. Povabila sva se na pogovor k svetovalcu v Ljubljani. Tam sem prvič slišala Janeza reči: „Mama mora razumeti, da Mojca ni sovražnik.“ Marija pa je samo sedela s prekrižanimi rokami in gledala skozi okno.

Meseci so minevali v napetosti. Vsak obisk pri tašči je bil kot hoja po jajcih. Vedno znova sem se spraševala: Zakaj moram jaz biti tista, ki popušča? Zakaj ženska v Sloveniji še vedno pogosto nima svojega glasu v družini?

Po letu dni sva z Janezom najela majhno stanovanje v centru Ljubljane. Ni bilo veliko – stara okna so puščala veter notri, parket je škripal – a bilo je najino. Prvič po dolgem času sem lahko zadihala s polnimi pljuči.

Marija ni nikoli prišla na obisk. Tast Jože pa nama je občasno prinesel domača jajca in rekel: „Samo da sta vidva srečna.“ Počasi sem začela verjeti, da si zaslužim biti srečna tudi jaz.

Danes vem: dom ni hiša z lepim vrtom ali popolna družina na zunaj. Dom so ljudje, ki te spoštujejo in sprejemajo tvoje meje. In čeprav še vedno boli vsakič, ko pomislim na tisto noč na dežju pred hišo mojih sanj, vem tudi to: moč najdeš šele takrat, ko izgubiš vse drugo.

Se tudi vi kdaj vprašate: Koliko ponižanja smo pripravljeni prenesti zaradi miru v družini? In kdaj pride trenutek, ko rečeš – zdaj pa dovolj?