Bratu sem za tri tedne odstopila sobo v stanovanju, za katero sem varčevala osem let. Potem sem ga na hodniku slišala, kako govori o meni.

»Pusti jo, naj se malo dela, da je glavna,« je Nejc rekel v kuhinji. »Saj veš, kako se rada predstavlja. Gospa z lastnim stanovanjem. Če bo težila, bom poklical mamo.«

Stala sem na hodniku z vrečko iz trgovine. Nisem še prižgala luči. Z avtobusa sem izstopila eno postajo prej, ker so imeli v trgovini znižan pralni prašek. Kupila sem ga tudi zanju.

»Pa res misli, da bova šla v nedeljo?« je vprašala Nika.

»Kam pa? Saj naju ne bo vrgla ven.«

Vrečko sem odložila na tla. Mleko se je prevrnilo in butnilo ob ploščice. V kuhinji je utihnilo.

»Bosta,« sem rekla. »Samo ne v nedeljo. Danes.«

Ko sem tisto pomlad dobila ključe dvosobnega stanovanja v Šiški, sem se prvi večer usedla na tla v dnevni sobi in pojedla burek s papirja. Za mizo mi ni ostalo denarja. Osem let sem od plače v računovodstvu odmikala, kar je šlo. Včasih sto evrov, včasih dvajset. Še preden sem podpisala za kredit, sem si izračunala, koliko časa bi zdržala, če bi ostala brez službe. Tri mesece. Če se ne pokvari pralni stroj.

Mama je na vselitev prinesla jabolčni zavitek. Ko je Nejc rekel, da se iz spalnice sliši obvoznica, mu je odrezala: »Najprej si ti kaj kupi, potem pa govori.« Takrat sem bila tako vesela, da je stopila na mojo stran, da se še spomnim, na katerem krožniku je bil zavitek.

Pol leta pozneje me je poklicala med malico.

»Nejcu in Niki je lastnik rekel, naj do petka vrneta ključe. Dve najemnini sta zadaj.«

»Zakaj mi pa Nejc tega ne pove?«

»Ker mu je nerodno. Meta, ti imaš vendar celo sobo prazno.«

V tisti sobi sem imela pisalno mizo in raztegljiv kavč. Tri dni na teden sem delala od doma. Mami sem to povedala. Rekla je, da lahko prenosnik odprem tudi na kuhinjski mizi. Ko sem ji predlagala, da gresta k njej v Kranj, je rekla, da ima v dnevni sobi samo dvosed in da Nika zjutraj ne bi pravočasno prišla na delo v Ljubljano. Potem je vprašala, ali res hočem, da gresta spat v avto.

Nejc je poklical šele zvečer. Brez heca v glasu, kar pri njem ni bilo običajno. Rekel je, da mu v skladišču niso podaljšali pogodbe in da ga je sram, ker je Niki zamolčal prvo neplačano najemnino. Nika je tisti mesec dobila samo polovico običajnih izmen v pekarni.

Pristala sem na tri tedne. V nedeljo do šestih naj vrneta ključ. Do takrat naj prispevata za hrano in za sabo pospravita. Nejc je datum vpisal v telefon. Nika me je objela tako na hitro, z eno roko, ker je v drugi še držala vrečo s posteljnino.

Prvi teden je skuhala ričet. Še v službo sem ga nesla. Drugi teden sem pred sestankom s kuhinjske mize pobirala mastne ovitke, Nejc pa je iz sobe rekel, naj jih kar pustim, da bo on potem. Tisti potem se je pri nas zavlekel do večera. Pa naslednji dan spet.

Ko sem prosila za štirideset evrov za hrano, je Nejc rekel, da mu mora nekdanji sodelavec vrniti denar. Nika je ob tem gledala v krožnik. Zvečer mi je povedala, da sodelavec dolguje dvajset evrov, ne štirideset, in da ga Nejc niti poklical še ni. Naslednje jutro je na pultu pustila desetaka. Ko sem prišla iz službe, bankovca ni bilo več. Nisem vprašala. Saj to, zmeraj sem čakala, da bo kdo sam kaj rekel.

V četrtek sta imela ogled sobe v Mostah. V petek sem vprašala, kako je šlo. Nejc je rekel, da so sobo že oddali. Šele ko sem ju v soboto slišala iz kuhinje, sem izvedela, da na ogled sploh nista šla. Nika ga je vprašala, zakaj ji je rekel, naj lastnici odpove, če pa v ponedeljek še vedno nimata kam. Potem je prišlo tisto o gospe z lastnim stanovanjem.

Nejc je prišel na hodnik v copatih, ki sem mu jih dala prvi večer.

»Daj, Meta. Malo sva se pogovarjala.«

»Ja. Sem slišala.«

Nika je takoj poklicala sestro v Grosuplje. Slišala sem jo, kako v sobi razlaga, da pride sama, če ni prostora za oba. Nejc pa je poklical mamo in mi pomolil telefon, še preden je ona do konca rekla halo.

»Do jutra ju pa menda lahko pustiš pri miru,« je rekla.

»Lahko pride k tebi?«

»Saj veš, da imam samo dvosed.«

»Zanj bo dovolj.«

Odložila je. Čez dvajset minut mu je napisala, naj pride na zadnji avtobus za Kranj. Nika je medtem zvila posteljnino in jo položila na kavč. Pri vratih je rekla: »Res sem mislila, da nama bo uspelo kaj najti.«

»Na začetku sem tudi jaz.«

Nejc je pustil ključ na omarici med računi. Ko sem zaklenila, sem za trenutek prislonila čelo na vrata. Potem sem šla pobrat mleko. Pod vrečko je že nastala luža.

Mama me je naslednji dan poklicala in mi rekla, da sem hladna in sebična. Da nas ni vzgajala tako, da bi gledali, kdo je vpisan v zemljiško knjigo, ko kdo od naših potrebuje pomoč. Jaz sem jo vprašala, zakaj je bil njen dvosed tri tedne premajhen, v soboto zvečer pa nenadoma dovolj velik. To sem rekla grdo, nalašč. Še zdaj mi je žal za ton. Za vprašanje mi ni.

Nejc je po dveh tednih našel delo pri selitvah. Mama mi je to povedala mimogrede, ko me je prvič spet poklicala po recept za zavitek. Medtem ko je iskala svinčnik, sem že hotela vprašati, kje zdaj spi. Pa sem ji povedala samo, koliko jabolk naj nariba.

Včasih me še vedno stisne, ko pomislim, kako je stal na hodniku v mojih copatih. Ne vem, ali bi mu morala pustiti še tisto eno noč ali pa si samo želim, da bi mama enkrat rekla, da razume, zakaj mu je nisem.