Sina in snaho sem po izgubi službe sprejela pod svojo streho. Čez pol leta sem morala v lastni hiši prositi za mir.
»Mama, drugič nama prej povej, če boš koga vabila. Petra ima razgovor po računalniku.«
Matej je stal med mano in kuhinjskimi vrati. Za mojim hrbtom je soseda Irena držala krožnik še toplega peciva. Gledala sem sina, starega štiriintrideset let, in čakala, da se bo umaknil.
»Saj bova samo kavo spili.«
»Vedno je samo nekaj. A lahko enkrat pomisliš tudi na naju?«
Irena se je dotaknila mojega komolca.
»Bom jaz šla. Nič hudega.«
Bilo je hudo. Ko so se vrata zaprla, sem stala v predsobi svoje hiše in jokala tako potiho, da me v kuhinji ne bi slišala.
Šest mesecev prej sem sama predlagala, naj prideta.
Mateju v skladišču niso podaljšali pogodbe. Petra je kmalu zatem izgubila delo v manjši trgovini, ki se je zaprla. Najemnina, položnice, obrok za avto. Prihrankov sta imela za dober mesec.
»Zgoraj sta dve prazni sobi,« sem rekla. »Za nekaj časa bomo že.«
Odkar je umrl moj mož Jože, sem bila v hiši sama. Pokojnina ni bila velika, ampak hiša je bila odplačana. Pozimi sem ogrevala predvsem kuhinjo, dnevno sobo in svojo spalnico. Včasih sem cel dan poslušala samo radio.
Ko sta pripeljala škatle, sem spekla potico. Še danes mi je malo nerodno priznati, kako vesela sem bila. Zdelo se mi je, da se vrača življenje.
Prve tedne smo skupaj večerjali. Petra je pomila, Matej je nosil drva. Govorila sta o razpisih, pošiljala prošnje in preverjala telefon. Ko sta ponudila denar za stroške, sem zamahnila.
»Najprej se postavita na noge.«
Morala bi dodati, kaj to pomeni. Koliko časa. Kdo kaj plača. Kdo čisti kopalnico. Ampak kdo pa sinu ob selitvi pod nos pomoli seznam pravil?
Najprej so bile malenkosti.
Moje skodelice so se preselile na najvišjo polico, ker je Petra potrebovala prostor za svoje. Pralni stroj je bil vedno poln njunih oblačil. Ko sem hotela zvečer gledati poročila, sta na televiziji že imela nadaljevanko.
»Saj imaš zgoraj še en televizor,« je rekel Matej.
Res sem ga imela. Majhnega, v hladni sobi, kjer je prej spal Jože, kadar je zaradi kašlja hotel mir. Šla sem gor. Naslednji večer tudi.
Potem je prišel poračun za elektriko.
Sedela sem za mizo s položnico in računala, koliko mi ostane po zdravilih, hrani in ogrevanju. Petra si je v sobi vsak dan prižigala električni radiator, ker jo je zeblo.
»Ta mesec bi potrebovala, da nekaj prispevata,« sem rekla.
Matej je odložil vilice.
»Saj veš, v kakšnem položaju sva.«
»Vem. Ampak tudi jaz nimam od kod vzeti.«
Petra je pogledala v krožnik.
»Lahko bi takoj povedali, da pričakujete najemnino.«
»Ne govorim o najemnini. Govorim o elektriki.«
Tisti večer sem prvič pomila posodo z občutkom, da sem naredila nekaj slabega.
Petra ni dobivala odgovorov na prošnje. Včasih sem jo slišala jokati v kopalnici. Matej je postal razdražljiv. Če sem vprašala, kako je bilo na razgovoru, sem pritiskala nanj. Če nisem vprašala, me ni zanimalo.
Razumela sem, da ju je strah. Tudi sama sem bila nekoč brez dela, ko je bila tovarna zaprta. Ampak zaradi tega me ni nič manj zabolelo, ko sem po vrnitvi iz trgovine našla njuna krožnika na mizi in poln koš, ki je že zjutraj smrdel.
Ko sem omenila čiščenje, je Petra rekla:
»Jaz res ne morem ves dan samo pospravljati za vsemi.«
Pogledala sem vrečko krompirja, ki sem jo še držala v rokah. Saj nisem vedela, kaj naj sploh odgovorim.
Po dogodku z Ireno sem se nekaj dni umikala. Kavo sem pila v spalnici. Vrata sem zapirala previdno, da ne bi koga motila.
Nato sem nekega dopoldneva našla Petro pri moji omari.
Na postelji so bile zložene Jožetove jopice.
»Samo prostor delam,« je rekla. »Najina omara je čisto polna. Tega pa tako nihče več ne nosi.«
Prijela sem rjavo jopico. Na komolcu je imela zaplato, ki sem jo prišila jaz.
»Pojdi ven.«
Petra je obstala.
»Nisem mislila nič slabega.«
»Verjamem. Ampak pojdi ven iz moje sobe.«
Zvečer je prišel Matej.
»Zaradi starih oblek si jo spravila v jok?«
Takrat sem vstala s postelje.
»Ne zaradi oblek. Ker ne potrkata. Ker odločata namesto mene. Ker sem danes preverjala, ali smem v svojo kuhinjo, preden sem šla skuhat kosilo.«
»Zdaj pa pretiravaš.«
»Mogoče sem predolgo molčala. To pa res.«
Naslednje jutro sem na mizo položila list. Napisala sem razdelitev opravil, znesek za del tekočih stroškov in prošnjo, da moje sobe ne uporabljata. Spodaj sem dopisala, naj si v treh mesecih uredita drugo bivanje.
Roke so se mi tako tresle, da sem kavo polila po prtu.
Matej je list prebral stoje.
»Torej naju mečeš ven.«
»Dajem vama čas. Tako ne moremo več.«
»Lepo. Ko te človek potrebuje, pa to.«
Skoraj sem popustila. Že sem odprla usta, da bi rekla, naj pozabita. Potem sem zagledala svoj razmočeni prt in zaprla usta nazaj.
Naslednji tedni so bili mučni. Pogovarjali smo se o kruhu, pošti in vremenu. O nas skoraj nič.
Matej je dobil delo v proizvodnji z izmenskim urnikom. Petra je začela nadomeščati odsotno delavko v pekarni. Ko sta dobila prvi plači, sta poravnala dogovorjeni del stroškov. Nobeden ni omenil lista.
Nekega večera me je Petra našla pri lupljenju jabolk.
»Za omaro mi je žal,« je rekla. »Mislila sem, da bom koristna.«
Odložila sem nož.
»Lahko bi me vprašala.«
Pokimala je. Potem je vprašala, ali mi pomaga. Prvič po dolgem času sva nekaj delali skupaj, ne druga mimo druge.
Stanovanje sta našla dva tedna pred dogovorjenim rokom. Majhno, v starejšem bloku, z visoko varščino. Posodila sem jima del denarja. Tokrat smo zapisali znesek in obroke vračila.
Na dan selitve je Matej dolgo stal pri avtu.
»Mama, nisem mislil, da ti je bilo tako hudo.«
»Povedala sem ti. Samo verjeti mi nisi hotel.«
Pogledal je v tla. Potem me je objel. Objela sem ga nazaj, čeprav nisem bila več sposobna reči, da je vse pozabljeno.
Zdaj prideva z Ireno na vrsto za kavo, kadar nama ustreza. Matej ob nedeljah pokliče, preden se oglasita. Počasi nam gre bolje.
Še vedno me včasih stisne, ker sem sinu določila rok za odhod. Ampak ali bi morala zato, da bi bila dobra mama, še naprej živeti, kot da sem v lastni hiši samo na obisku?