Snaha je pred vnukoma rekla, da imam psa raje kot njiju. Ko sem hotela odgovoriti, je sin pogledal v tla.
»Za tista dva imaš devetinosemdeset evrov. Za Jakove čevlje pa ne?«
Tanja je račun položila poleg mojega krožnika. Na njem je bil še moker kolobar od kozarca. Jaka je nehal žvečiti, Neža pa je pod mizo skrila noge, kot da so njeni premajhni copati nekaj sramotnega.
Pogledala sem sina.
»Matej?«
Z vilicami je pobiral grah. Ni dvignil glave.
Stara sem sedeminšestdeset let. Moj Jože je umrl pred štirimi leti, nekega čisto navadnega torka, ko sem imela doma že olupljen krompir. Od takrat živim v enosobnem stanovanju v Šentvidu. Družbo mi delata Pika in Brin, dva psa iz zavetišča.
Nista bila nadomestilo za moža. Tega ne more biti nihče. Sta pa razlog, da zjutraj vstanem, tudi kadar bi najraje ostala obrnjena proti steni.
Račun je bil iz trgovine za živali. Tanja ga je videla v odprti vrečki na hodniku in ga prinesla k mizi.
»To ni za en teden,« sem rekla. »Brin ima posebno hrano zaradi ledvic. Vreča zdrži skoraj dva meseca.«
»Seveda. Pes ima posebno hrano. Otroci pa lahko hodijo v raztrganih čevljih.«
»Tanja, nehaj,« je tiho rekel Matej.
Ampak tako tiho, da se mi je zazdelo, da je to rekel bolj sebi.
Nisem odgovorila. Ne pred otrokoma. Pospravila sem krožnike, čeprav smo bili pri njih doma in nisem niti vedela, v kateri predal sodijo male žličke.
Tisto jesen je Mateju v skladišču zmanjkalo nadur. Tanja je delala v domu starejših, včasih tudi tri konce tedna zapored. Najemnina jim je šla gor za sto dvajset evrov. Imela sta obrok za avto in še kredit, s katerim sta poplačala prejšnje dolgove.
Vedela sem, da ju stiska. Tudi sama sem v trgovini obračala izdelke in gledala ceno na kilogram. Samo da meni ni bilo treba kupovati zimskih bund za dva otroka, ki sta vsako leto zrasla.
Moja pokojnina je znašala devetsto šest evrov. Stanovanje je bilo moje, kredit sva z Jožetom odplačala tri leta pred njegovo smrtjo. To sta mi večkrat omenila.
»Ti vsaj najemnine nimaš,« je znal reči Matej.
Res je. Imela pa sem položnice, rezervni sklad, zdravila in star bojler, pod katerega sem že drugi mesec nastavljala plastično posodo.
Tisto noč po kosilu nisem spala. Brin je smrčal pri vratih, Pika se je stisnila k postelji. V glavi sem preštevala. Če odpovem obisk pri frizerki. Če porabim, kar je v zamrzovalniku. Če počakam z bojlerjem.
Naslednji petek sem vnukoma nesla sirove štručke, pečenega piščanca in jagode, ker sem vedela, da jih ima Neža rada.
Tanja je pogledala v vrečko.
»Marija, saj sem ti že rekla. Ne rabimo tega.«
»Otroka morata nekaj jesti, ko prideta iz šole.«
»Imata kosilo. Rabita čevlje in delovne zvezke, ne bele moke in slanega piščanca.«
Zavezala sem prazno vrečko, čeprav je ni bilo treba.
»Sem hotela samo pomagati.«
»Potem pa poslušaj, kaj ti govorimo.«
To me je zadelo bolj kot očitek o psih. Ker je imela pri nečem prav. Nosila sem tisto, kar sem znala prinesti, ne da bi vprašala. Hrano sem znala kupiti. Pri denarju pa sem se bala, da bo vsaka pomoč postala nekaj, kar se od mene pričakuje vsak mesec.
In tega me je bilo sram priznati.
Nekaj dni pozneje me je poklical Jaka.
»Babi, a prideš v četrtek na nastop?«
»Seveda pridem.«
Za trenutek je utihnil.
»A imaš ti Piko pa Brina res rajši kot naju?«
Sedela sem na rob banje. Drugam nisem mogla, noge so mi kar popustile.
»Kdo ti je to rekel?«
»Slišal sem mami. Ampak jaz sem rekel, da si mi zadnjič kupila barvice.«
Počakala sem, da sem lahko normalno zadihala.
»Jaka, poslušaj. Tebe in Nežo imam rada. Vidva se ne rabita z nikomer primerjati. Sploh pa ne s psoma.«
Ko sva prekinila, sem prvič po dolgem času glasno zajokala. Pika je praskala po kopalniških vratih, jaz pa sem jo odrinila, ko sem prišla ven. Še zaradi tega sem potem jokala.
Mateju sem napisala, naj pride sam.
Prišel je v delovni jakni. Postavila sem kavo na mizo in mu povedala za Jakovo vprašanje.
Zaprl je oči.
»Nisem vedel, da sliši.«
»Torej si bil zraven.«
Ni odgovoril.
»Zakaj me nisi branil?«
»Ker me je sram, mama!« Glas mu je počil. »Triinštirideset sem star, pa gledam, ali gre kartica skozi. Tanja je izčrpana. Jaz tudi. Potem pa vidim tisto vrečo hrane in … vem, ni pošteno. Ampak sem jezen.«
Sedela sva vsak na svoji strani mize. Na njem sem opazila Jožetove roke. Isti široki prsti, isti odrgnjen noht na palcu.
»Ko je ati umrl,« sem rekla, »sem včasih šla spat ob šestih popoldne. Se spomniš?«
Pokimal je.
»Nisi vedel, da sem šla v posteljo zato, ker nisem več vedela, kaj naj počnem sama s sabo. Potem je prišla Pika. Morala sem ven. Zaradi nje, ne zaradi sebe.«
Matej si je z dlanjo podrgnil obraz.
»Lahko bi me poklicala.«
»Sem te. Pa si imel otroke za skopat. Nisem bila jezna. Samo večer je bil potem še vedno dolg.«
Naslednjo soboto smo sedli skupaj, brez otrok. Prinesla sem list s svojimi stroški. Ni mi bilo prijetno kazati, koliko me stanejo tablete proti pritisku.
»Ne bom se zagovarjala za vsak priboljšek,« sem rekla. »Lahko pa se dogovorimo, kaj zmorem prispevati.«
Ponudila sem trideset evrov mesečno za šolske stvari in varstvo ob sredah, da Tanji ne bi bilo treba menjavati izmene. Več nisem mogla obljubiti.
Tanja je dolgo gledala list.
»Jaz sem pa mislila, da imaš nekaj prihrankov.«
»Nekaj jih imam. Za bojler. In če zbolim.«
Ugriznila se je v ustnico.
»Za tisto pred otrokoma … ni bilo prav.«
Ni me objela. Tudi jaz je nisem. Dogovorile smo se — dogovorili, no — da otroka ne bosta več poslušala naših računov.
Prejšnji teden je Jaka prišel k meni po šoli. Nove čevlje je pustil lepo poravnane na predpražniku, potem pa se usedel na tla k Brinu.
»Babi, njemu tudi smrdi iz ust,« je rekel in se zasmejal.
Prvič po dolgem času sem se smejala z njim, ne da bi v glavi računala, koliko sem še komu dolžna.
Še vedno se vprašam, ali bi morala dati več. Ampak ali moram za to, da sem dobra babica, res ostati še bolj sama?