Po tridesetih letih zakona je odložil ključ na mizo. Najtežje ni bilo, da je odšel, ampak da nisem več vedela, kdo sem brez njega.
»Ne delaj prizora. Saj sva oba vedela, da že dolgo ne gre.«
Andrej je položil ključ na kuhinjsko mizo, tik ob krožnik, na katerega sem mu narezala kruh. V pečici je bila še večerja. Gledala sem njegovo potovalko in se spraševala, kdaj jo je napolnil, ne da bi slišala odpiranje omare.
»Oba?« sem vprašala. »Jaz sem danes kupovala barvo za najino spalnico.«
Pogledal je proti oknu.
»Pri Mojci bom. Za zdaj.«
Mojca. Sodelavka, za katero sem pekla potico, ko so imeli decembra pogostitev v službi.
Vrata so se zaprla tako tiho, da sem vstala in jih odprla. Na hodniku ni bilo nikogar. Potem sem se vrnila v kuhinjo in ugasnila pečico.
Stara sem bila štiriinpetdeset let. Trideset let poročena. Dva odrasla otroka, stanovanje v Kranju, služba za skrajšani čas v šolski kuhinji. In nenadoma nisem vedela, komu naj povem, da se mi je sesulo življenje.
Hčeri Tjaši sem poklicala šele naslednje jutro.
»Mami, vedela sem, da nista srečna,« je rekla previdno.
Tisto me je zabolelo bolj, kot sem pričakovala.
»Jaz pa nisem vedela, da sem bila nesrečna za oba.«
Zajokala je. Takoj sem jo začela tolažiti. Še isti trenutek, ko sem komaj dihala, sem ji govorila, naj ne skrbi zame.
Prve tedne sem živela od kave, kruha in stvari, ki so ostale v hladilniku. V službi sem lupila krompir in se smehljala otrokom. Doma sem sedla na rob kavča v plašču. Včasih sem ga slekla šele, ko se je zunaj stemnilo.
Najhuje je bilo ob nedeljah. Skuhala sem preveč juhe. Iz omare sem vzela dva krožnika, enega vrnila in potem jokala zaradi krožnika. No, ne zaradi njega. Saj veste.
Andrej je nakazoval polovico obroka za stanovanjski kredit, druge stroške pa sem pokrivala sama. Ko je prišel poračun ogrevanja, sem prestavljala položnice po mizi, kakor da bo računica drugačna, če jih zložim v drug vrstni red.
Poklicala sem ga.
»S tem, kar zaslužim, ne morem plačevati vsega.«
»Saj lahko več delaš. Otroka sta odrasla.«
Obmolknila sem. Na skrajšani čas sem šla, ko je njegova mama po kapi potrebovala pomoč. On je takrat dobil napredovanje.
»Ko sem ji menjavala plenice, ti je ta moj delovnik ustrezal.«
»Marjeta, ne začenjaj spet.«
Prekinila sem. Nato sem se mu skoraj opravičila po sporočilu. Skoraj.
Pozimi sem začela pozabljati stvari. Enkrat sem pustila perilo dva dni v stroju. Drugič sem v trgovini stala pred policami in nisem vedela, po kaj sem prišla. Zdravnica me je vprašala, kako spim, in pred njo sem se razjokala tako, da nisem mogla povedati naslova.
Dogovorili sva se za zdravljenje in pogovore. Dolgo me je bilo sram. Zdelo se mi je, da bi morala biti pri teh letih dovolj trdna. V čakalnici pa sem prvič povedala na glas, da zjutraj včasih ne najdem razloga, da bi vstala.
Sin Miha me je tisto soboto našel pod odejo, čeprav je bilo že opoldne.
»Mami, očetu ne smeš pustiti, da ti uniči življenje.«
»Prosim, ne govori mi, česa mu ne smem pustiti. Ne znam še niti kosila skuhati zase.«
Usedel se je na tla ob kavču. Ni več dajal nasvetov. Samo olupil je dve mandarini in eno položil v mojo dlan.
Spomladi me je soseda Alenka ustavila pri nabiralnikih. V krajevnem društvu so pripravljali dobrodelni sejem. Potrebovali so nekoga, ki zna šivati vrečke iz podarjenega blaga.
»Nimam volje,« sem rekla.
»Verjamem. Ampak šivati še znaš?«
Skoraj sem ji zamerila. Potem sem v soboto vseeno šla. Predvsem zato, ker nisem prenesla še enega dopoldneva v tišini.
V društveni sobi je dišalo po kavi. Tri ženske so razvrščale blago, nekdo je iskal podaljšek. Nihče me ni vprašal, zakaj me je mož zapustil.
»Zadrge so tule,« je rekla Alenka. »Če jih znaš vstaviti, si rešila polovico težav.«
Prva vrečka je bila postrani. Razparala sem jo in poskusila znova. Ko sem končala drugo, sem ugotovila, da skoraj celo uro nisem pomislila na Andreja.
Doma sem iz spodnje omare potegnila svoj šivalni stroj. Na pokrovu je bila mastna sled od kozarcev za vlaganje. Nekoč sem si sama šivala krila. Potem so prišli otroci, služba, njegova mama, vrt. Za vse je bilo treba najti čas, samo moje stvari so lahko počakale.
Začela sem hoditi v društvo ob sredah. Pomagala sem tudi pri razdeljevanju prehranskih paketov. Prvič me je bilo strah, da bom srečala koga znanega. Potem je prišla ženska mojih let in tiho vprašala, ali imamo še olje.
Ne vem, kaj me je takrat zadelo. Morda to, kako hitro sem tudi sama začela računati vsak evro. Paket sem ji nesla do avta. Pogovarjali sva se o vremenu, ker nobena ni zmogla drugega.
Nisem se kar popravila. Včasih sem se iz društva vrnila dobre volje, nato pa zagledala Andrejevo staro jakno in se sesula. Ko mi je Tjaša povedala, da bo šla k očetu na rojstni dan, sem odvrnila:
»Seveda. Saj jaz sem lahko sama.«
Utihnila je.
Pozneje sem jo poklicala in se opravičila. Bolelo me je, ampak ni bilo prav, da je morala zaradi mene izbirati.
Poleti sva z Andrejem uredila premoženje ob pomoči odvetnice. Hotela sem obdržati stanovanje za vsako ceno. Potem sem prvič zares pogledala številke. Prodala sva ga, poplačala kredit in razdelila preostanek. Najela sem manjše stanovanje blizu službe.
V njem ni bilo prostora za veliko jedilno mizo. Bil pa je prostor ob oknu za moj stroj.
Jeseni me je Andrej poklical, ker je med svojimi stvarmi našel moje stare kroje. Prinesel jih je v papirnati vrečki.
»Videti si bolje,« je rekel pri vratih.
»Nekatere dni sem.«
Z roko je pogladil rob vrečke.
»Žal mi je, kako sem odšel.«
Dolgo nisem odgovorila. Potem sem rekla:
»Tudi meni. Ampak ne čakam več, da boš prišel nazaj.«
Tisti večer sem dokončala modro krilo. Rob ni bil povsem raven, pa sem ga vseeno oblekla na društveno srečanje. Ko me je Alenka vprašala, ali sem ga sama sešila, sem se nasmehnila, še preden sem odgovorila.
Še vedno imam samotne nedelje. Samo juho zdaj zamrznem po porcijah in včasih povabim koga na kosilo.
Ali lahko človeku nehaš zameriti, ne da bi mu opravičil, kar je naredil? Jaz se tega še učim, ampak svojega življenja mu ne puščam več v čakanju.