Po moževi smrti sem se preselila k sinu v Ljubljano. Na božični večer sem ugotovila, da sem v njegovem domu dobra za vse, samo za družinsko mizo ne.

»Mami, ne kompliciraj. Saj boš jedla potem, ko bomo mi končali.«

Matej je to rekel med odpiranjem vina. Niti pogledal me ni. Jaz pa sem stala ob pečici s pekačem v rokah in gledala praznično mizo. Dvanajst krožnikov. Dvanajst zloženih prtičkov. Mojega ni bilo.

»Kje bom pa sedela?« sem vprašala.

Petra je stopila mimo mene po kozarce.

»Saj v kuhinji je stol. Tukaj smo že tako natlačeni.«

Takrat sem pekač odložila tako trdo, da je omaka pljusknila čez rob.

Sedem mesecev prej sem pokopala moža. Z Jožetom sva bila poročena osemintrideset let. Zadnje tri mesece sem mu pomagala iz postelje, drobila tablete in ponoči poslušala, ali še diha. Ko je umrl, je bila tišina v najinem stanovanju na Jesenicah hujša od utrujenosti.

Matej je prišel naslednjo soboto.

»Pridi k nam, mami. Ne boš sama. Otroka te imata rada.«

Njuno stanovanje v Šiški je imelo majhno sobo, v kateri sta prej sušila perilo in hranila športno opremo. Petra je kupila novo posteljnino. Na omarici me je čakala Nežina risbica: babi, midve in sonce.

Jokala sem, ko sem jo zagledala.

Svoje stanovanje sem oddala znanki za določen čas. Najemnino sem večinoma dajala na stran za stroške stanovanja in rezervo. Od pokojnine, nekaj manj kot osemsto evrov, sem sinu vsak mesec nakazala dvesto petdeset evrov.

»Samo da ne boš mislila, da te izkoriščava,« je rekla Petra.

Takrat se mi je zdelo prav.

Sprva sem kuhala, ker sem hotela. Pranje majhnih nogavic me je pomirjalo. Ko sta Neža in Vid pritekla iz vrtca ter se mi obesila okoli vratu, sem za nekaj minut pozabila, kako pogrešam Jožetove korake.

Potem so prošnje počasi izginile. Ostala so navodila.

Na hladilniku me je čakal listek: ob treh po Vida, Neža ima plesne, kupi mleko, zlikaj Matejeve srajce.

Petra je delala v računovodstvu, Matej je vozil dostavno vozilo. Vem, da sta bila utrujena. Videla sem položnice in slišala prepire zaradi kredita. Nisem pričakovala, da me bosta zabavala.

Ampak tudi jaz sem bila utrujena.

Ko sem omenila, da bi se ob sredah pridružila telovadbi za starejše, je Petra vzdihnila.

»Ravno takrat imam največ dela. A ne moreš kak drug dan?«

Ko me je prijateljica Irena povabila na kavo, je Matej pred vrata moje sobe postavil koš umazanega perila.

»Samo še tole prej, mami. Jutri nimam nič za oblečt.«

Kavo sem odpovedala. Še zdaj ne vem, zakaj sem vedno odpovedala sebe.

Ob nedeljah so šli včasih na kosilo k Petrinim staršem. Meni so rekli, naj si odpočijem. Potem je prišlo sporočilo, ali lahko do večera pripravim juho za ponedeljek.

Enkrat sem rekla Mateju, da se počutim kot gospodinjska pomočnica.

Potrepljal me je po rami.

»Daj no. Saj si naša.«

S tem je bil zanj pogovor končan.

Za božično večerjo sem izvedela deset dni prej. Petra mi je med pospravljanjem nakupov povedala, da pridejo njeni starši, sestra z možem in še dva njuna prijatelja.

»Ti pečenko narediš boljše kot katerakoli od nas. Pa potico, če ti znese.«

Tri dni sem hodila po trgovinah. Iz svoje denarnice sem plačala skoraj devetdeset evrov, ker je bilo treba dokupiti meso, orehe in še polno drobnarij. Petra je obljubila, da bomo potem poračunali.

Tisto jutro me je bolel križ. Med valjanjem testa sem se morala nasloniti na pult. Do štirih sem pripravila juho, pečenko, krompir, solato in potico.

Ko sem šla po čisto bluzo, sem na hodniku slišala Petro.

»Ne, za mamo ne rabiš dodatnega stola. Ona bo sproti nosila na mizo. Potem pa tako ali tako pazila otroka, da bomo lahko malo posedeli.«

Stala sem pred vrati svoje sobe in držala kljuko.

Ni me zabolelo samo to, kar je rekla. Zabolelo me je, kako samoumevno je zvenelo.

Ko so prišli gostje, me je Petra predstavila: »Matejeva mama, naša velika pomoč.«

Nekdo je rekel, da imam srečo z vnuki. Nasmehnila sem se. Tisti nasmeh me še danes peče.

Potem je prišlo vprašanje o stolu. In Matejev odgovor, da bom jedla pozneje.

Vrnila sem se v kuhinjo. Odprla sem koš. Najprej sem vanj stresla krompir. Potem meso. Solato, potico. Tudi juho sem zlila v odtok.

Ne bom se delala, da je bilo to pogumno. Bilo je grdo in jezno. Hrano sem metala stran, kot da lahko z njo odvržem vse mesece, ko sem molčala.

Petra je pritekla za menoj.

»Kaj delaš? Si čisto znorela?«

Matej me je prijel za zapestje.

»Mama, nehaj! Ljudje čakajo!«

Izmaknila sem roko.

»Jaz tudi čakam. Že mesece. Da me kdo vpraša, kako sem. Da grem lahko ven, ne da prej operem vaše gate. Da imam za božič stol.«

Na vratih je stala Neža. Jokala je.

Takrat me je stisnilo. Počepnila sem prednjo in ji rekla, da ni nič kriva. Vid jo je držal za rokav pižame.

Večerjo so naročili. Gostje so jedli skoraj v tišini. Jaz sem sedela v sobi in poslušala odpiranje škatel.

Naslednje jutro sem oba poklicala za mizo.

»Za hrano se opravičujem. Tudi otrokoma se bom še enkrat. Ampak tako ne bom več živela.«

Petra je imela prekrižane roke.

»Tudi midva nisva hotel.«

»Vem. Zato prispevam. Ampak moj denar očitno nekaj velja. Moj čas pa nič.«

Matej je gledal v skodelico.

»Nisem vedel, da ti je tako hudo.«

»Povedala sem ti. Samo ni ti bilo prijetno poslušati.«

Predse sem položila list. Kuhanje bomo menjavali. Vsak pere svoje perilo. Za varstvo me vprašata vnaprej. Dve popoldnevi na teden sta moji. Ob družinskih obiskih sedim za mizo ali pa me ni zraven.

Če se ne moremo dogovoriti, bom poiskala sobo. Irena je že poznala gospo, ki jo oddaja.

Ni se vse uredilo tisti dan. Petra je še nekaj časa glasno zapirala omarice. Matej je prvič sam peljal oba otroka po opravkih in zvečer zaspal na kavču, obut.

Prejšnjo sredo sem šla na telovadbo. Ob odhodu je Matej vprašal, kaj bo za večerjo. Že sem odprla hladilnik, potem pa ga zaprla.

»Danes si na vrsti ti.«

Še vedno me zaboli, da sem morala za svoj prostor zahtevati pravila. Ampak ali naj bi iz hvaležnosti za streho nad glavo pozabila, da tudi jaz še živim?