Ko bratu nisem hotela za štiri dni prevzeti otrok, me je mama označila za sebično. Nihče pa ni vprašal, zakaj ne zmorem več.

»Samo reci jima v obraz, da ju nočeš,« je rekel Matej in pred moja vrata potisnil moder otroški kovček.

Neža je stala ob njem v odpeti bundi. Vid je pod pazduho stiskal plišastega zajca. Za njima je na stopnišču gorela luč, jaz pa sem bila še vedno v razvlečeni majici, v kateri sem preživela ves dan.

»Ne delaj tega pred otrokoma,« sem rekla.

»Potem pa naju ne sili v to.«

Tri dni prej sem mu jasno povedala, da otrok ne morem prevzeti. Ne za štiri noči. Niti za eno. In zdaj sta stala pred menoj, kot da se o tem sploh nisva pogovarjala.

Stara sem enainštirideset let. Delam v računovodstvu manjšega podjetja pri Kranju. Z možem Juretom odplačujeva stanovanje, najina Ema pa je letos začela hoditi v srednjo šolo.

Od zunaj je naše življenje verjetno res videti urejeno. Obroki kredita so plačani, pred blokom stoji dvanajst let star avto, na balkonu rastejo pelargonije.

Mama rada reče: »Tebi vsaj nič ne manjka.«

Kot da se človeku lahko nič ne manjka samo zato, ker ima trajnik za elektriko.

Zadnje leto sem spala po štiri ure na noč. V službi smo po odhodu sodelavke njeno delo razdelili med dve preostali. Doma sem skrbela za vse tisto, kar se opazi šele, ko ni narejeno. Vmes sem mamo vozila na preglede zaradi kolena in Mateju pobirala otroka iz vrtca.

Najprej ob torkih. Potem še ob četrtkih. Potem »samo ta vikend«.

Odkar sta se s Petro razšla, sem mu hotela pomagati. Res sem hotela. Vedela sem, da mu je težko, da dela v kuhinji tudi ob koncih tedna in da mu po najemnini ne ostane veliko.

Ampak pomoč je počasi postala nekaj, na kar je računal, še preden me je vprašal.

Pred mesecem sem v službi obstala pred zaslonom in nisem več razumela preglednice, ki sem jo sama naredila. Srce mi je razbijalo, dlani so bile mokre. Sodelavka me je odpeljala v prazno sejno sobo.

Zdravnica mi je odprla bolniško.

»Počitek ni to, da zdaj doma opravite še vse za nazaj,« mi je rekla.

To sem povedala tudi mami. Pokimala je, potem pa vprašala, ali bi ji naslednji dan vseeno lahko šla po zdravila.

Sem šla.

Matej je poklical v sredo zvečer.

»Od četrtka do ponedeljka bi ju rabil nekam dati. Imam delo v gostilni, Petra pa gre na izobraževanje.«

Sedela sem na robu postelje. Ravno sem si umila lase in že zaradi tega sem bila utrujena.

»Matej, ne morem. Saj sem ti povedala, da sem na bolniški.«

»Saj zato. Doma si.«

Nekaj časa nisem rekla ničesar.

»Doma sem, ker ne zmorem delati. Ne zato, ker imam proste počitnice.«

Zavzdihnil je tako glasno, da sem telefon odmaknila od ušesa.

»Prav. Bom že nekaj.«

Mislila sem, da sva zaključila.

Naslednji dan ob petih je pozvonil.

Ko sem videla kovček, me je najprej preplavil star, skoraj samodejen občutek: umakni se, spusti jih noter, skuhaj testenine. Saj boš nekako.

Potem sem zagledala še vrečko z njunima zobnima ščetkama. Vse je že pripravil. Samo mene ni potreboval prepričati, dokler ne bi bila otroka pred vrati.

»Rekla sem ne,« sem izgovorila.

Vid je pogledal očeta.

»A ne bova pri teti?«

Počepnila sem pred njega.

»Danes ne, srček. Slabo se počutim in moram počivati. Nič nisi ti kriv.«

Matej je zategnil čeljust.

»Čestitam. Zdaj se pa še otroku opravičuj, ker te mora prenašati.«

Takrat je iz dnevne sobe prišel Jure. Ni kričal. Samo postavil se je obme.

»Slišal si jo. Danes ne bo šlo.«

Brat je pograbil kovček. Neži se je naramnica nahrbtnika zataknila za kljuko in skoraj je padla. Pomagala sem ji jo sneti. Pogledala me je, kot da čaka, kdaj si bom premislila.

To me še danes boli.

Deset minut pozneje je poklicala mama.

»Kaj pa ti je? Matej je čisto iz sebe.«

Sedela sem na kuhinjskih tleh. Ne vem, zakaj ravno tam. Jure mi je prinesel kozarec vode.

»Povedala sem mu vnaprej.«

»V družini se pač stisne zobe. Jaz sem tudi marsikaj potrpela.«

»Vem, mami. Ampak jaz zdaj ne morem.«

»Za svojo Emo si pa lahko poskrbela.«

To je rekla čisto mirno. Kot dokaz, ki ga ne morem ovreči.

Telefon sem položila na tla in začela jokati. Slišala sem jo, kako še vedno govori. Da sem se spremenila. Da smo nekoč znali stopiti skupaj. Da imam jaz vendar svoje življenje urejeno.

Jure je prekinil zvezo.

Prvič v šestnajstih letih mu nisem rekla, naj se ne vmešava.

Zvečer sem izvedela, da sta otroka pri mami. Poslala mi je fotografijo, na kateri sta jedla palačinke, zraven pa napisala: »Nekateri še vemo, kaj pomeni družina.«

Skoraj sem obula čevlje in šla ponju.

Potem je Ema iz sobe prinesla svoj zvezek in sedla k meni.

»Mami, a veš, da si prejšnji teden zaspala, ko sem ti govorila o šoli?«

»Oprosti.«

»Ne zato. Samo … mogoče res malo počivaj.«

Sram me je bilo, da mi mora lastni otrok dati dovoljenje.

V soboto me je poklicala Petra. Vprašala je, ali je Neža pri meni pustila jopico. Ko sem ji povedala, da otrok ni bilo pri nas, je utihnila.

Njeno izobraževanje se je končalo v petek popoldne. Matej ji je rekel, da sem se sama ponudila za ves konec tedna, da bosta otroka malo z Emo.

V nedeljo naj bi šel z novo prijateljico v toplice.

Dolgo sem gledala v ugasnjen zaslon.

Ni me razjezilo to, da si želi oddiha. Tudi on je utrujen. Razjezilo me je, da je svoj počitek skril za službo, mojega pa obravnaval kot razkošje.

Ko sem ga soočila s tem, je najprej zanikal. Potem je rekel:

»Če bi povedal po resnici, bi še prej rekla ne.«

»Saj sem rekla ne.«

Na drugi strani je bilo tiho.

»Nisem mislil, da boš res vztrajala,« je nazadnje priznal.

Od takrat je minilo šest tednov. Mama še vedno govori z menoj nekoliko hladneje. Matej se je opravičil, čeprav je dodal, da sem ga pustila na cedilu. Tega dela nisem sprejela.

Otroka sta bila prejšnjo nedeljo pri nas dve uri. Pekli smo palačinke. Prišla sta po dogovoru in Matej ju je ob dogovorjeni uri tudi odpeljal.

Ko sem zaprla vrata, nisem bila prazna. Imela sem še dovolj moči, da sem Emo vprašala, kako je bilo na njenem prvem zmenku, in jo zares poslušala.

Še vedno me stisne, kadar mami ne odgovorim takoj. Včasih sestavljam dolga opravičila, potem pa jih izbrišem.

Ali sem res manj dobra sestra, ker ne pustim več, da se o mojem času odloča brez mene? In zakaj sem morala skoraj obstati, preden sem si dovolila reči, da potrebujem mir?