Pri 68 letih sem se vpisala na tečaj likanja. Sin me je vprašal, kdo bo medtem skrbel za njegovo družino.
»Za likanje boš plačala? Mama, a se ti malo hecaš?«
Matej je odložil moj prijavni list poleg krožnika. Na papirju je ostal masten odtis njegovega palca. Še pred minuto je jedel ričet, ki sem ga dopoldne skuhala za vse nas.
»Oseminštirideset evrov za štiri srečanja,« sem rekla. »Ob sredah. Od petih do sedmih.«
»Ob sredah ima Nika gimnastiko. Jure pa ne more biti sam. Petra dela popoldne, jaz imam še vrt za prekopat. In ti bi zdaj hodila na hobi?«
Pogledala sem proti vnukoma. Jure je nehal drobiti kruh. Nika je gledala v svoj krožnik.
»To se lahko pogovoriva pozneje,« sem rekla.
»Zakaj pozneje? Saj ni nič takega. Samo pravim, da si do zdaj vedno pomagala. Zdaj moraš pa naenkrat biti ti v središču.«
Stara sem bila oseminšestdeset let. Še vedno sem držala zajemalko. In nekaj časa res nisem vedela, kam naj jo odložim.
Živimo v isti hiši na obrobju Celja. Jaz spodaj, Matej z družino zgoraj. Po moževi smrti smo se dogovorili, da si bodo uredili mansardo. Oni so vzeli kredit za prenovo, jaz sem odstopila prostor in večino prihrankov za novo streho.
Takrat sem bila vesela. Hiša bo polna, sem govorila sosedi. Ne bom sama.
In res nisem bila.
Ob pol sedmih je že kdo potrkal, ker ni našel športne opreme. Ob enih sem šla po Jureta. Ob treh sem preverjala Nikino domačo nalogo. Vmes kosilo, perilo, lekarna, vrt. Ko sta otroka zbolela, sem prestavila svoje preglede. Saj jaz imam čas.
Tako sem govorila tudi sama. Da ne bo pomote.
Za tečaj sem izvedela na oglasni deski pri knjižnici. Pisalo je: nega oblačil, pravilno likanje, uporaba pare in različne tkanine. V kulturnem centru so pripravljali majhno skupino za odrasle.
Vem, malo čudno se sliši. Po štiridesetih letih likanja moških srajc bi šla jaz na tečaj likanja.
Ampak na fotografiji je sedelo šest žensk. Ena se je smejala, v roki je držala skodelico. Gledala sem jih dlje kot razpis.
Želela sem si biti nekje, kjer me nihče ne pokliče samo zato, ker nekaj potrebuje. Pa tudi naučiti sem se hotela česa. Moje bluze so bile pogosto svetleče po šivih, pri novih materialih sem ugibala temperaturo.
Denar sem vzela iz kuverte za frizerja. Tisti mesec se pač ne bom postrigla.
Zvečer je Matej prišel dol sam.
»Nisi užaljena, kajne?«
Sedla sem za mizo. On je ostal pri hladilniku.
»Nisem užaljena. Prizadeta sem.«
Zavzdihnil je.
»Mama, obrok kredita nama je šel gor. Petra jemlje dodatne izmene. Jaz hodim ob sobotah delat. Saj vidiš, kako smo.«
»Vidim.«
»No, potem pa razumi. Ne more zdaj vsak gledati samo nase.«
Hotela sem mu našteti vse sobote, vse počitnice, vse noči z bolnimi otroki. Pa nisem. Sram me je bilo, da bi ljubezen spremenila v seznam opravljenih ur.
Samo rekla sem:
»Dve uri ob sredah bom odsotna. To ti govorim dovolj zgodaj.«
Takrat me je pogledal, kot da sem mu zaprla vrata pred nosom.
Naslednje dni je bil kratek z mano. »Bom že,« je rekel, ko sem ponudila pomoč pri vrečah. »Saj imaš svoje načrte.«
Ta stavek me je bolel bolj, kot sem hotela priznati.
Petra me je v ponedeljek ustavila na stopnicah.
»Kaj sta imela vidva? Matej pravi, da nočeš več paziti otrok.«
»Tega nisem rekla.«
Povedala sem ji za sredo. Naslonila se je na ograjo in zaprla oči.
»Meni je rekel, da se mora zaradi tvojega tečaja vse na novo organizirati.«
»Mogoče se pa res mora. Malo.«
Ni me takoj podprla. Pogledala je na uro, potem v telefon.
»Razumem te, Marija. Ampak tudi jaz ne vem več, kam naj se dam.«
Prikimala sem. Poznala sem tisti njen obraz. Tudi sama sem ga leta gledala v ogledalu.
V sredo ob štirih je Matej prišel domov in na pult položil ključe.
»Samo do trgovine s sadikami skočim. Jure je zgoraj.«
Plašč sem že imela oblečen.
»Ob pol petih grem na avtobus.«
»Saj bom hitro.«
»Potem vzemi Jureta s sabo.«
Obstal je.
»A res delaš tak problem?«
Prsti so se mi tresli okoli gumba. Najraje bi rekla, da ni pomembno. Da bom šla prihodnjič. Tako lahko bi bilo odložiti torbico.
»Ne delam problema. Grem na tečaj.«
Iz zgornjega nadstropja je pritekel Jure z avtomobilčkom v roki. Matej je nekaj zamrmral, potem mu je naročil, naj se obuje.
Na avtobusu sem jokala. Tiho, obrnjena proti oknu. Ni bilo nič zmagoslavnega v meni. Samo strah, da sem zaradi dveh ur postala slaba mama.
V kulturni center sem prišla deset minut prezgodaj. Voditeljica Mojca je pripravljala likalne deske.
»Ste vi Marija? Kar izberite si mesto.«
Nihče ni vprašal, zakaj sem prišla. Nihče ni potreboval malice.
Prvo uro sem se naučila, zakaj temnih hlač ne likamo naravnost po blagu. Drugo uro sem pila čaj z žensko, ki je negovala moža po kapi. Pogovarjali sva se o nečem čisto vsakdanjem, o avtobusih in dragih očalih. Domov sem prišla lažja.
Na štedilniku je stal umazan lonec. Matej me ni pozdravil. Tisto noč ga nisem pomila.
Zjutraj me je čakal v kuhinji.
»Otroka sta jedla jajca ob osmih,« je rekel.
»Sta bila prej lačna?«
»Ne vem. Nisem uspel vsega.«
Po navadi bi že vstala in začela pospravljati. Tokrat sem pristavila vodo za kavo.
»Tudi meni kdaj ne uspe. Samo potem naredim zvečer, ko vi že spite.«
Molčal je. Potem je sedel.
Pogovor ni bil lep. Rekel je, da sem se spremenila. Jaz sem mu rekla, da sem utrujena. Prvič sem mu povedala, da za dodatna živila porabim toliko, da konec meseca prelagam nakup svojih zdravil brez recepta.
»Zakaj nisi povedala?« je vprašal.
»Ker me je bilo sram. In ker sem čakala, da boš sam opazil.«
Zdaj imamo na hladilniku razpored. Dvakrat na teden grem po otroka. Za druge dni se dogovorita onadva. Za skupna kosila prispevata denar. Matej se včasih še namršči, ko rečem, da ne morem. Tudi jaz se še vedno zalotim, da iščem dovolj dober izgovor.
Na tečaj sem šla vse štirikrat. Zadnjič mi je Nika pred odhodom poravnala ovratnik.
»Babi, a danes tudi ti dobiš domačo nalogo?«
Nasmejala sem se. »Upam, da ne.«
Še vedno rada skuham ričet in pazim vnuka. Samo rada bi, da me kdaj vprašajo, ali imam čas, namesto da me že vnaprej štejejo zraven.
Je res sebično, če si po vseh teh letih dve uri na teden pustim zase?