Sinu sem rekla, da v mojem stanovanju veljajo moja pravila. Ko je začel pakirati, sem dojela, kaj sem naredila.

»Če mora Nika za vsako premaknjeno skodelico poslušati pridigo, greva. In nazaj naju ne bo.«

Matej je stal na hodniku s kovčkom, ki sem mu ga kupila za maturo. Nika je za njegovim hrbtom v vrečko tlačila copate. Tiste sive, ki sem jih še prejšnji teden brez besede prestavila na balkon, ker jih je pustila pred vrati spalnice.

»To je moje stanovanje,« sem rekla.

Sin je počasi prikimal.

»Saj ravno to nama poveš vsak dan.«

V kuhinji je še dišalo po segretem mleku. Na pultu je ležala mokra krpa. Zaradi nje se je začelo. Zaradi krpe, si lahko mislite. Ampak v resnici se je začelo precej prej.

Po moževi smrti sem v najinem stanovanju v Šiški ostala z njegovimi čevlji, neizplačanim dopustom in tišino, ki je bila najhujša okoli šestih zvečer. Takrat je Marjan navadno prišel domov.

Prva leta sem še nastavljala dva krožnika. Potem sem nehala, njegovega naslanjača pa nisem premaknila niti za centimeter.

Matej je bil takrat še doma. Ko se je zaposlil v skladišču, je hotel v najem, vendar so ga cene hitro streznile. Rekla sem mu, naj ostane. Imela sva tri sobe. Zakaj bi metal denar skozi okno?

Ko je spoznal Niko, je začel prihajati pozneje. Ob nedeljah ga včasih ni bilo na kosilo. Meso sem mu pustila v pečici in se pretvarjala, da me ne moti.

Potem me je vprašal, ali bi lahko nekaj mesecev živela pri nas. Niki je potekala najemna pogodba, lastnik je stanovanje potreboval za hčer. Delala je v domu starejših in z eno plačo ni zmogla nove varščine.

»Samo toliko, da nekaj prihraniva,« je rekel.

Privolila sem. Celo omaro sem izpraznila. Zdelo se mi je, da sem s tem pokazala dovolj dobre volje.

Že prvi večer je Nika pomila posodo in lonce zložila narobe.

»Veliki gre spodaj,« sem rekla ter vse prestavila pred njo.

»Oprosti, nisem vedela.«

»Saj boš hitro videla, kako imamo pri nas.«

Danes me je sram tistega »pri nas«. Kot da je ona gostja, ki se ji lahko vsak trenutek izteče obisk.

Mene je motilo vse. Njena jakna na stolu. Kozarec ob kavču. Pralni stroj ob osmih zvečer, čeprav je bilo do nočnega miru še dovolj časa. Enkrat je brez vprašanja prestavila Marjanov naslanjač, da bi posesala za njim.

Ko sem prišla domov, sem obstala med vrati.

»Tega se ne dotikaj.«

Nika je ugasnila sesalnik.

»Samo očistila bi.«

»Sem rekla, da pusti.«

Naslanjač je potisnila nazaj. Preostanek večera ni prišla iz sobe.

Matej mi je pozneje povedal, da sem bila nesramna. Odvrnila sem, da me v lastnem domu ne bo nihče učil vedenja.

To sem znala reči zelo mirno. Tako mirno, da je zvenelo razumno.

Nika mi je vsak mesec nakazala dvesto evrov za stroške. Za nakazilo sem se ji zahvalila, potem pa sem ji naslednji dan razlagala, koliko elektrike porabi sušilnik. Ko je kupila jogurte, sem vprašala, kdo bo vse to pojedel. Ko jih ni, sem pripomnila, da hladilnika ne polnim samo zase.

Ni mogla narediti prav. Jaz pa tega nisem hotela videti.

Nekega petka sem jo slišala jokati v kopalnici. Mateju je šepetala, da pred prihodom domov še deset minut sedi v avtu.

»Ne vem več, kam smem dati svoje stvari.«

Stala sem na drugi strani vrat s svežimi brisačami v naročju. Lahko bi potrkala. Namesto tega sem se tiho umaknila.

Rekla sem si, da je preobčutljiva.

Tisto soboto je prišla iz nočne izmene. Skuhala si je mleko, ga malo polila in z mokro krpo obrisala pult. Krpo je pustila ob štedilniku, ne razgrnjene čez rob korita.

»Kolikokrat moram povedati isto?« sem začela.

Nika je zaprla oči.

»Danes res ne morem.«

»Za seboj boš pa že pospravila.«

»Saj sem.«

Prijela sem krpo in jo dvignila pred njen obraz.

»Temu ti rečeš pospravljeno?«

Takrat je prišel Matej. Pogledal je mene, krpo in Niko, ki je od utrujenosti sedela na robu stola.

Ni kričal. To me je bolj prestrašilo.

»Dovolj, mami.«

Čez pol ure je bil na hodniku kovček.

»Zaradi ene pripombe boš odšel?« sem vprašala.

»Ne zaradi ene. Zaradi tega, ker se tukaj obnašam kot gost, ona pa kot nekdo, ki ti je nekaj dolžan.«

Začela sem govoriti o položnicah, o tem, kaj vse sem naredila zanj. Še preden sem končala, sem vedela, kako grdo zveni.

»Hvaležen sem ti,« je rekel. »Ampak ne morem s hvaležnostjo plačevati tega, da jo vsak dan ponižuješ.«

Nika ga je prijela za rokav.

»Samo za danes pojdiva k moji sestri.«

Ko so se vrata zaprla, nisem jokala. Zravnala sem preprogo. Nato sem pobrala njeno lasnico s tal in jo položila na omarico.

Šele pri kosilu sem se zlomila. Skuhala sem za tri, pa nisem imela koga poklicati k mizi.

Zvečer sem sedla v Marjanov naslanjač. Običajno se mu nisem približala. Med blazino in naslonom sem našla star račun iz trgovine, ves zmečkan. Za kruh, radensko in čokolado z lešniki.

Marjan je puščal račune povsod. Tudi nogavice je znal pustiti pod stolom. Ob tem spominu sem prvič po dolgem času zajokala zaradi njega, ne zaradi tega, kako težko je meni.

Pogrešala sem človeka, ki mi je delal nered. Sama pa sem iz hiše odganjala dva živa človeka, ker nista znala živeti brez sledi.

Naslednje jutro sem poklicala Mateja.

»Ne kliči Nike nazaj, če noče,« sem rekla. »Rada bi se ji opravičila. Brez ampak.«

Prišla sta v sredo. Nisem spekla potice, čeprav sem že skoraj pripravila kvas. Tokrat nisem hotela, da bi hrana govorila namesto mene.

»Nisem bila poštena do tebe,« sem rekla Niki. »Pomagala si, plačevala stroške, jaz pa sem iskala napake.«

Gledala je v svoje roke.

»Včasih sem bila tudi nalašč tiho. Da bi videli, kako sem jezna.«

»Vem. Ampak nisi ti dolžna popravljati tega.«

Potem sem jima povedala za večere, ko čakam korake na hodniku. Kako me je strah, da bo Matej odšel in me bo potreboval samo še za rojstne dneve.

»Mami, odselil se bom,« je rekel. »Tudi če se bomo razumeli. To ni isto, kot da te zapustim.«

Tega ni bilo lahko slišati. Ampak prvič ga nisem prekinila.

Dogovorili smo se za skupne stroške, opravila in trkanje na zaprta vrata. Svojo sobo urejata sama. Če me kaj moti, povem enkrat, ne sedemkrat s pripombami.

Še vedno mi kdaj uide. Pred kratkim sem že odprla usta zaradi čevljev na hodniku, pa sem jih zaprla. Nika me je opazila.

»Jih bom pospravila po kavi,« je rekla.

In sem verjela, da jih bo.

Jeseni se nameravata preseliti. Zdaj jima pomagam iskati stanovanje, čeprav me ob vsakem oglasu malo stisne.

Ali je lahko dom res urejen, če se ljudje v njem bojijo odložiti kozarec? Jaz se šele učim, da bližine ne morem obdržati tako, da drugim ne pustim dihati.