Hčerko sem odpeljala na intenzivno nego k očetu, ki se ga je bala. Njegove zadnje besede niso izbrisale preteklosti

»Če greva tja, mi ne smeš potem reči, naj mu odpustim.«

Nika je stala ob kuhinjskem pultu in mečkala rokav jopice. Pred nama se je hladila večerja. Telefon sem še vedno držala v roki, čeprav je zdravnica pogovor končala že pred nekaj minutami.

»Ne bom,« sem rekla.

»Obljubi.«

Pogledala sem svojo sedemnajstletno hčer in obljubila nekaj, česar si sama pri njenih letih ne bi upala zahtevati od nikogar.

Njen oče je ležal na intenzivni negi v ljubljanskem UKC. Huda okužba, odpovedovanje organov, jetra, ki niso več zmogla. Zdravnica je govorila mirno. Povedala je tudi, da je Matej pri zavesti in da prosi za naju.

Leto dni naju ni slišal. Zdaj je prosil.

Odšla sem od njega tri leta prej, nekega februarskega večera. Sneg se je topil na stopnišču, v dve veliki vreči pa sem tlačila Nikine šolske stvari in najine obleke. Nika je pred vrati čakala obuta. Plašča ni hotela sleči, čeprav sva do sestrinega prihoda čakali skoraj eno uro.

Tisto noč ni nikogar udaril. To sem potem prevečkrat ponovila, kot da sem morala zbrati dovolj tehtne razloge, da sem smela oditi.

Vrgel pa je krožnik mimo Nikine glave.

Še dolgo zatem je ob vsakem glasnejšem ropotu dvignila ramena do ušes.

Matej ni pil vsak dan. Prav zaradi tega sem tako dolgo ostajala. Znal je skuhati kosilo, popraviti pralni stroj in sredi noči ponjo, kadar je prespala pri prijateljici in jo je začelo boleti uho. Potem je prišla plača, petek ali prepir v službi. Razlog se je že našel.

Jaz sem naslednje jutro preverjala račun in računala, ali lahko elektriko plačam teden pozneje.

Po ločitvi je obljubljal zdravljenje. Dvakrat je res šel. Po drugem povratku je Niki na njen rojstni dan poslal sporočilo, da ga je zapustila tako kot njena mama.

Takrat je blokirala njegovo številko.

Nisem je ustavila.

V bolnišnico sva šli naslednje dopoldne. Pred vhodom sem zaman iskala parkirni listek, čeprav sem ga držala med zobmi. Nika me je gledala, potem mi ga je brez besed vzela in spravila v žep.

Na oddelku nama je medicinska sestra razložila, kaj bova videli. Cevke, monitor, kisik. Naj ga ne utrujava. Če bo preveč, lahko kadarkoli stopiva ven.

»A bo vedel, da sva prišli?« je vprašala Nika.

»Zdaj je buden,« je rekla sestra. »Lahko pa je nekoliko zmeden.«

Pri vratih sem obstala.

Matej je bil vedno velik človek. V najini stari kuhinji je zasedel ves prehod med mizo in štedilnikom. Zdaj ga je bilo komaj kaj pod rjuho. Lica so se mu pogreznila, koža je bila rumenkasta, na bradi pa je imel nekaj sivih dlak, ki jih prej ni bilo.

Najprej je pogledal mene. Potem Niko.

Dvignil je roko, ampak samo malo, kot bi ga bilo strah, da bo odšla.

»Živjo, ati,« je rekla.

Glas se ji je prelomil pri drugi besedi. Stisnila je ustnice in ostala pri vznožju postelje.

»Zrasla si.«

Nika je pogledala v tla.

»Saj sem že prej.«

Zaprl je oči. Slišalo se je njegovo dihanje in piskanje naprave pri sosednji postelji. Jaz sem popravljala ročaj torbice, dokler me niso zaboleli prsti.

»Mislil sem, da ne bosta prišli,« je rekel.

Hotela sem odgovoriti nekaj običajnega. Da seveda sva prišli. Da naj ne govori tako. Vse tiste stavke, s katerimi sem mu leta mehčala posledice.

Pa jih nisem mogla več.

»Tudi jaz nisem vedela,« sem rekla.

Pogledal me je in počasi prikimal.

Nika je potegnila stol bližje, vendar se ni usedla.

»Zakaj si mi napisal tisto za rojstni dan?«

V trebuhu me je stisnilo. Vedela sem, na katero sporočilo misli. Vedela sem tudi, da ga ima še vedno shranjenega.

Matej je nekaj časa gledal njeno roko na naslonjalu stola.

»Jezen sem bil.«

»Name?«

»Ne. Nase. Na vse.«

»Ampak napisal si meni.«

»Vem.«

Tokrat ni dodal, da je bil pijan. Ni omenil mene, službe ali svojega očeta. Samo ležal je tam in gledal hčer, ki je čakala več kot opravičilo.

»Nisem te jaz zapustila,« je rekla. »Jaz sem bila otrok.«

Začel je jokati. Tiho, brez tistega glasnega hlipanja, ki sem ga poznala iz noči, ko me je prosil, naj še enkrat ostanem.

»Vem, Nika. Nisi bila ti kriva.«

Usedla se je. Jaz sem morala pogledati proti oknu.

Tolikokrat sem ji to povedala. Pri večerji, pred spanjem, na poti do svetovalke. Zdaj je to prvič slišala od njega.

Matej me je prosil za vodo. Poklicala sem sestro, ki mu je navlažila usta in preverila naprave. Ko je odšla, je bil videti še bolj utrujen.

»Zate sem tudi …« je začel.

»Vem, kaj hočeš reči.«

»Ne veš.«

Za hip sem v njegovem glasu spet zaslišala staro trmo. Telo se mi je kar napelo.

Potem je izdihnil.

»Oprosti. Samo poslušaj me. Ni bilo prav, kar sem delal. Tisto s krožnikom. Denar. Ko sem te zaklenil ven.«

Nika me je pogledala. Za zaklenjena vrata ni vedela.

»Ne morem ti reči, da je vse v redu,« sem rekla.

Prikimal je.

»Samo hotel sem, da veš.«

Solze so mi tekle pod masko. Bila sem jezna, da je moral skoraj umreti, preden je zmogel povedati brez izgovora. In hudo mi je bilo zanj. Oboje hkrati, čisto zmešano.

Nika je nazadnje položila roko ob njegovo. Sam jo je obrnil in se je dotaknil s prsti.

»Danes sem prišla,« je rekla. »Za drugo pa še ne vem.«

»Prav,« je zašepetal.

Ko sva odšli, je spala cela polovica oddelka. Na hodniku se je Nika naslonila name tako močno, da sem stopila nazaj do stene.

Umrl je naslednje jutro. Poklicali so malo po peti. Hčerki sem povedala, ko se je zbudila, sede na robu njene postelje.

Na pogrebu nama je njegova sestra rekla, da je vsaj dočakal spravo. Nika me je prijela za roko. Nisem je popravila, nisem pa prikimala.

Doma sva zvečer jedli kruh in sir, ker nobena ni mogla kuhati. Nika je vprašala, ali sme kdaj govoriti tudi o lepih stvareh z njim.

»Seveda smeš.«

Takrat je prvič zajokala brez zadrževanja.

Še vedno ne vem, koliko sem mu odpustila. Vem pa, da hčerki ne bom nikoli rekla, da mu mora tudi ona.