Ko so me poklicali iz ljubljanskega UKC, sem morala hčerki povedati, da njen oče umira. Leto dni nisva imeli stika z njim, pred tem pa sva zaradi njegovega pitja izgubili skoraj vse, kar sva imenovali dom. Ob njegovi postelji sem spoznala, da slovo in odpuščanje nista nujno ista stvar.
Še danes slišim očetov glas, ko mi je pred vrati naše stare hiše rekel, da nimam več pravice spraševati, kaj bo z domom, v katerem sem odrasla. Po mamini smrti se je oprijel sosede in nas, svoje otroke in vnuke, začel rezati iz življenja po koščkih, kot da smo mu v breme. Poskušala sem ga razumeti, ga obdržati ob sebi in rešiti, kar se je še dalo, a sem na koncu ostala pred zaklenjenimi vrati in z občutkom, da sem očeta izgubila drugič.
Še vedno slišim, kako so se vhodna vrata za menoj zaloputnila in kako sem s plastično vrečko v roki obstala na mrzli ljubljanski ulici, brez doma in brez človeka, ki bi mu lahko rekla, da me je strah. Ko sem pristala v zavetišču za brezdomce, sem prvič zares videla, koliko ljudi okoli mene vsak dan izgine iz družbe, kot da niso nič vredni. Iz svoje sramote in jeze sem počasi naredila nekaj drugega: začela sem pisati njihove zgodbe in na koncu ustanovila društvo, da bi se lahko kdo vrnil nazaj v življenje, še preden obupa.
Še danes slišim očetov glas, ko mi je po maturi na kuhinjsko mizo položil listek z zneskom za sobo, elektriko in hrano, kot da nisem njegova hči, ampak nekdo od zunaj. Leta sem požirala ponižanje, delala ob študiju in se delala močno, zdaj pa od mene pričakuje pomoč za zdravila in položnice, ker njegova penzija ne zadošča. V sebi nosim dve resnici hkrati: da nočem, da starša propadeta, in da me nekaj v prsih še vedno peče vsakič, ko me prosi človek, ki me je naučil, da doma nič ni zastonj.
Nikoli si nisem mislila, da lahko ena božična večerja preobrne celo moje življenje. Moja družina me je zaradi ene odločitve skoraj izobčila, a v tistem najtemnejšem trenutku sem prvič resnično občutila, da imam očeta. Ta noč je za vedno spremenila vse med nami.