Plačal mi je, da bi pred njegovo umirajočo mamo igrala srečen par. Ko sem ga zares vzljubila, je izginil.

»Koliko ti plačuje, da se ponižuješ z njim?«

Oče je stal pred mojimi vrati in gledal kuverto v moji roki. Za njim je sestra Tanja stiskala ustnice. Niti pozdravila me ni.

Denar sem skrila za hrbet. Brez zveze. Oče je že videl dovolj.

»Povej, Nika. Da vem, kje smo.«

Stara sem bila štiriintrideset let, pa sem pred njim spet stala kot deklica, ki je domov prinesla slabo oceno.

»Pojdita,« sem rekla.

»Ko te bo spravil v težave, ne hodi jokat domov.«

Vrata sem zaprla, še preden sem začela tresti. V kuverti je bilo štiristo evrov. Na kuhinjski mizi pa opomin za najemnino.

Z Rokom sva se dogovorila tri tedne prej.

Poznala sem ga iz lokala blizu avtobusne postaje v Celju, kjer sem občasno čistila. Prihajal je po kavo za mamo. Vedno dve vrečki sladkorja, čeprav jih je potem menda samo držala med prsti. Zaradi bolezni ji skoraj nič več ni dišalo.

Vedela sem, kdo je. V našem koncu se takšne stvari ne pozabijo. Prestal je zaporno kazen zaradi vlomov in preprodaje ukradenega orodja. Moj bratranec je nekoč delal z njim in je rekel samo: »Od tega človeka stran.«

Tistega popoldneva sem pri zadnjem izhodu jokala zaradi sporočila najemodajalke. Rok me je vprašal, koliko mi manjka.

»Ne posojaj mi, ker ne vem, kdaj bom vrnila.«

Nekaj časa je molčal.

»Kaj pa, če bi nekaj naredila zame? Ni nič takega. Samo … poslušaj do konca.«

Njegova mama Marija je imela raka trebušne slinavke. Zdravljenje ni več pomagalo. Najbolj jo je skrbelo, da bo po njeni smrti spet zdrsnil nazaj.

»Rekel sem ji, da imam nekoga. Zdaj te hoče spoznati.«

»Mene sploh ne poznaš.«

»Vem. Zato ti bom plačal za čas. Obisk, kosilo, kakšna nedelja. Nič drugega.«

Ponudil mi je devetsto evrov vnaprej za zaostalo najemnino, potem štiristo na mesec. Dokler bo treba.

Sprejela sem. Tega se še danes sramujem. Ampak sram najemnine ne plača.

Doma nisem mogla prositi. Po ločitvi sem nekaj mesecev živela pri starših in poslušala, kako sem zapravila zakon, ker nisem znala potrpeti. Ko sem se odselila, je mama rekla, da očitno njihove pomoči ne potrebujem več.

Potem so mi pri čistilnem servisu zmanjšali ure.

Marija je ob prvem obisku sedela v naslanjaču z odejo čez kolena. Na krožniku je imela na polovico olupljeno mandarino.

»Torej si ti tista, zaradi katere se brije tudi ob nedeljah.«

Rok je pogledal v tla. Jaz sem se zasmejala malo preglasno.

Prijela me je za roko in rekla, naj sedem bližje, ker slabo sliši. Spraševala me je o službi, o tem, kaj rada kuham. Ni vprašala, zakaj nimam otrok. Ni mi razložila, kaj bi morala pri svojih letih že imeti.

Ko sem odhajala, mi je v vrečko potisnila domače piškote iz zamrzovalnika.

V avtu sem jokala.

»Lahko nehava,« je rekel Rok.

»Ne. Samo pelji.«

Sprva sva imela pravila. Brez poljubov, razen na lice pred njo. Brez nenapovedanih obiskov. Denar ob začetku meseca.

Potem se je začelo mešati.

Ko sem zbolela, mi je pred vrati pustil juho in vrečko iz lekarne. Ko so mu v delavnici ponudili redno zaposlitev, je najprej poklical mene. Neko noč sva tri ure sedela na urgenci, ker je Marija težko dihala.

Zaspala sem mu na rami. Ko sem se zbudila, je še vedno sedel čisto pri miru.

Naslednje plačilo sem mu vrnila.

»Ne morem več jemati.«

Obraz mu je otrdel.

»Ti je kdo kaj rekel?«

»Ne. Samo ni več tako.«

Dolgo me je gledal, potem pa vprašal: »A te smem zdaj poljubiti, tudi če mame ni zraven?«

Takrat bi se verjetno morala ustrašiti. Namesto tega sem prvič po dolgem času mirno zaspala ob nekom.

Družina je izvedela od sosede. Mama mi je poslala dolg seznam njegovih starih prekrškov, kot da jih zbiram. Tanja je rekla, da me bo izkoristil.

»Kje ste bili pa prej?« sem jo vprašala.

»Kaj ima to zdaj zraven?«

Ni razumela. Nisem ji znala razložiti, ne da bi zvenelo, kot da sem se zaljubila v prvega človeka, ki mi je skuhal juho.

Nekaj časa sva bila skoraj navadna. Trgovina po službi. Mokre brisače čez stole. Prepiri, ker je puščal delovne čevlje sredi hodnika.

Potem je pred blokom začel ustavljati siv kombi.

Prvič sem mislila, da kdo čaka stanovalca. Drugič sem videla, kako se je Rok ob oknu umaknil za zaveso.

»Kdo je to?«

»Stara zadeva.«

»Kakšna?«

»Denar. Trdijo, da sem jim dolžan več, kot sem jim res.«

Obsedela sem na robu postelje.

»In kdaj si mi nameraval povedati?«

Drgnil si je dlani ob hlače. Priznal je, da je po zaporu še enkrat sprejel denar od nekdanjega znanca. Za avto, da bi lahko hodil v službo. Obroki so rasli, zahteve tudi.

»Mislil sem, da bom uredil.«

To me je zabolelo bolj kot dolg. Spet je nekdo namesto mene odločil, česa ne smem vedeti.

Dva dni pozneje me je pred službo ustavil neznanec.

»Povej svojemu, da se ne skriva za tabo.«

Nič ni kričal. Samo pogledal je oznako podjetja na moji jakni in odšel.

Rok je tisti večer prvič pred mano jokal. Poklicala sva policijo. Povedal je več, kot sem vedela jaz. O dolgu, grožnjah, imenih. Potem je poklical še odvetnika.

Naslednje jutro ga ni bilo.

Na mizi je pustil ključ in list papirja.

»Če ostanem pri tebi, bodo prihajali sem. Oprosti. Mama ve, da moram za nekaj časa stran.«

Telefon je bil izključen.

Odvetnik mi je pozneje potrdil, da je odšel iz mesta in da je dosegljiv organom. Kje je, mi ni povedal.

Marijo sem obiskovala sama. Nisem ji znala povedati vsega.

»Spet je naredil po svoje, kajne?« je nekoč vprašala.

Prikimala sem.

Umrla je mesec pozneje. Rok ni prišel na pogreb. Jaz sem stala zadaj, s piškotom v žepu plašča, ki ga nisem mogla spraviti vase.

Doma je oče rekel: »Saj smo te opozorili.«

Tokrat nisem zaprla vrat.

»Lahko imaš prav in me vseeno malo objameš.«

Ni me. Mama pa je vstala in pristavila vodo za čaj.

Rokovega ključa še nisem vrgla stran, vendar mu ne puščam več prižgane luči.

Je bila tista kratka sreča vredna vsega? Ne vem. Vem pa, da pogrešam njega, ne samo občutka, da me ima končno nekdo rad.