Ko mi je oče najboljše prijateljice pred vsemi odmaknil krožnik, sem spet odšla v solzah. Danes imam v Šiški kavarno, kjer nikomur ni treba opravičevati svojega telesa.

»Maja, tega pa res ne potrebuješ.«

Tone mi je odmaknil krožnik, še preden sem odložila lopatko za torto. Ob mizi je sedelo dvanajst ljudi. Nina je držala nož nad svojo rojstnodnevno torto, jaz pa sem gledala prazno mesto pred sabo.

»Saj veš, da me skrbi zate,« je dodal. »Pri teh kilogramih srce ne zdrži vsega.«

Nekdo se je zasmejal. Ne glasno. Ravno dovolj.

»Ati, vrni ji krožnik,« je rekla Nina.

»Kaj sem pa takega rekel? Zdravje je vendar prvo.«

Vstala sem tako hitro, da je stol udaril ob radiator. V predsobi sem zgrešila rokav jakne. Še to mi ni šlo.

Nina je prišla za mano, bosa, z drobtinami na majici.

»Oprosti.«

»Ne ti,« sem rekla. Potem sem se zjokala, še preden sem prišla do dvigala.

Stara sem bila osemintrideset let. Delala sem v trgovini s pisarniškim materialom, plačevala stanovanjski kredit in znala zamenjati počeno cev pod koritom. Ampak en stavek me je spremenil v punčko, ki se skriva na stranišču med šolskim izletom.

Takih stavkov sem imela polno glavo.

»Ti imaš pa dober apetit.«

»Saj si luštna v obraz.«

»A si že poskusila brez kruha?«

Pri frizerju, na družinskem kosilu, med malico v službi. Ljudje so mi svetovali, še preden so me vprašali, kako sem. Pred praznovanji sem doma pomerjala oblačila, dokler ni bila postelja prekrita z njimi. Pogosto sem odpovedala. Ko nisem, sem sredi pogovora nenadoma morala »samo nekaj pogledat v avto«.

V avtu sem potem sedela dvajset minut.

Moj mož Jure tega dolgo ni razumel.

»Pa mu nekaj zabrusi nazaj.«

»Kaj?«

»Ne vem. Da naj gleda svoj trebuh.«

Nisem hotela tekmovanja v poniževanju. Hotela sem pojesti kos torte, ne da bi morala braniti pravico do njega.

Tone je bil najtežji zato, ker sem ga poznala od šestnajstega leta. Pri njih sem jedla palačinke po pouku. Ko mi je umrl oče, me je peljal urejat papirje na upravno enoto. Znal je biti nežen. Zato sem njegove pripombe vedno znova opravičevala.

Nina jih ni več.

Teden po rojstnem dnevu je prišla k meni s prenosnikom in vrečko mandarin.

»Napisali bova,« je rekla.

»Kaj? Pritožbo tvojemu očetu?«

»Ne. Kako je živeti, če imajo vsi mnenje o tvojem telesu.«

Prvi zapis sem sestavljala tri večere. Izbrisala sem besedo »ponižanje«, ker se mi je zdela prehuda. Potem sem jo napisala nazaj.

Nisva objavili imen. Pisali sva o tehtanju pri zdravniku, o prodajalkah, ki že pri vratih odkimate, o sorodnicah, ki vprašajo po dieti pred vprašanjem o službi. Tudi o tem, kako težko je ločiti lastne želje od sramu, ki ti ga nalagajo drugi.

Do nedelje sva dobili sedeminštirideset sporočil.

Ena ženska je napisala, da že šest let ni šla z otroki na bazen. Druga, da ji mož skriva sladkarije. Tretja nama je očitala, da iščeva izgovore.

Tisto tretjo sem prebrala največkrat. Tako je bilo z mano, no. Sedeminštirideset glasov, pa sem najglasneje slišala tistega, ki je bolel.

Nato je Nina objavila zapis o rojstnodnevni torti.

Brez imena, a z dovolj podrobnostmi, da so pri njih doma vedeli.

Tone me je poklical v službo.

»Po vsem, kar sem naredil zate, me daješ na splet?«

»Nisem te imenovala.«

»Moja sestra me je klicala. A ti sploh veš, kako je bilo meni?«

Stala sem med zavitki papirja in poslušala, kako je bilo njemu.

Z Nino sva se tisti večer prvič zares sprli.

»Rekla sem ti, da hočem zapis prej prebrati.«

»Samo malo sem ga dopolnila.«

»To ni malo. Zdaj moram spet jaz razlagati, zakaj sem prizadeta.«

Zaprla je računalnik.

»Prav imaš,« je rekla čez nekaj časa. »Hotela sem mu končno nekaj dokazati. Prek tebe.«

Zapis sva umaknili. Ne zato, ker bi bil neresničen, ampak ker moja zgodba ni smela postati njeno orožje.

Čez zimo so mi v trgovini skrajšali delovni čas. Domov sem prihajala z manj denarja in več strahu. Takrat sem opazila oglas za oddajo majhnega, že opremljenega lokala v Šiški.

Nekoč sem delala za točilnim pultom. Vedela sem, koliko časa vzame čiščenje aparata in kako bolijo noge. Vseeno sem šla pogledat.

Lokal je imel šest miz, obrabljena tla in okno proti pločniku. V njem sem prvič po dolgem času razmišljala o nečem drugem kot o tem, koliko prostora zavzemam.

»Tukaj bi lahko ljudje samo bili,« sem rekla Juretu.

On je gledal seznam stroškov.

»Midva pa bi lahko ostala brez prihrankov.«

Imela sva osemnajst tisoč evrov. Denar za avto, popravilo kopalnice, za vsak slučaj. Tri večere sva sedela za kuhinjsko mizo. Jaz sem jokala, on je računal. Potem sva zamenjala vlogi.

Dogovorila sva se: brez zastave stanovanja, z rezervo za tri obroke kredita in jasnim zneskom, ki ga ne smeva preseči. Dopoldne sem še delala v trgovini, popoldne urejala lokal.

Mama mi je za zavese prinesla blago, nato pa med merjenjem rekla:

»Če boš ves dan med pecivom, boš morala paziti.«

Spustila sem meter.

»Mami. Ne morem več poslušati tega.«

»Saj nisem nič slabega …«

»Vem. Ampak nehaj.«

Obe sva molčali. Potem je vprašala, kje imam škarje.

Teden pred odprtjem je Nina prinesla kuverto. V njej je bilo petsto evrov od očeta.

»Za začetek,« je rekla previdno.

Denar sem potrebovala. Hladilnik je odpovedal dva dni prej.

»Je kaj rekel?«

Pogledala je v tla.

»Da upa, da se boš zdaj dovolj gibala.«

Kuverto sem porinila nazaj.

Nina je prikimala. Tokrat me ni prepričevala.

Prvi mesec ni bil čudež. Dvakrat sem zavrgla skoraj vse pecivo. Jure je ob sobotah pomival skodelice. Nina je pomagala pri objavah, vsak zapis pa mi je prej poslala v pregled.

Nekega deževnega popoldneva je prišla ženska z mokrimi lasmi in naročila kavo. Dolgo je gledala skutni zavitek.

»Bi ga, ampak …« je začela.

Počakala sem.

»Ah, en kos, prosim.«

Prinesla sem ji ga. Brez pripombe, brez pomežika, brez zgodbe o grehu na krožniku.

Tone še ni prišel. Nina pravi, da sprašuje, kako mi gre. Če pride, mu bom skuhala kavo. Če bo komentiral moje telo, ga bom prosila, naj neha. Če ne bo, bo moral oditi.

Še vedno se kdaj skrijem v skladišče in zajamem sapo. Samo zdaj pridem nazaj.

Kolikokrat moramo reči, da nas nekaj boli, preden »dobronamernost« neha biti izgovor? Jaz si danes želim predvsem tega, da bi mi ljudje verjeli že prvič.