Ko sva s hčerko stali med selitvenimi škatlami, je mož rekel, da ostaja pri mami. Takrat sem prvič odšla brez njega.

»Vidve pojdita. Jaz zdaj ne morem pustiti mame.«

Tomaž je stal pri vhodnih vratih s ključem kombija v roki. Na stopnicah so bile škatle, zavite skodelice in Nežin nahrbtnik. Najina osemletnica je objemala plišastega zajca in čakala, da ji oče odnese kolo.

»Kako misliš, vidve?« sem vprašala.

Pogledal je proti zgornjemu nadstropju, kjer je za priprtimi vrati stala njegova mama.

»Saj vidiš, kakšna je. Celo noč ni spala.«

Jaz tudi ne. Ampak mene ni nihče vprašal.

Šest let smo živeli v pritličju hiše njegove mame Marije blizu Celja. Sprva naj bi bilo začasno, da nekaj privarčujeva. Potem je umrl njegov oče. Potem je bilo treba obnoviti streho. Potem je mama rekla, da je hiša preveč prazna.

Začasno se je raztegnilo čez skoraj vse Nežino otroštvo.

Marija ni bila vedno neprijazna. Kuhala je odlično juho, Neži krpala pajkice in nama pozimi očistila stopnice, še preden sva vstala. Toda ključ od najinega stanovanja je uporabljala brez trkanja. Če smo šli v nedeljo kam sami, jo je do večera bolela glava.

Tomaž je vsakič rekel isto:

»Saj veš, da nima nikogar drugega.«

Imela je sestro deset minut stran, sosede in upokojensko društvo. Predvsem pa je imela sina, ki ni znal prenesti njenega razočaranja.

Selitev je prvi predlagal on. Dobil je ponudbo za delo vodje izmene v skladišču v Ljubljani, za skoraj štiristo evrov višjo plačo. Jaz sem po mesecih prošenj dobila delo v šolski kuhinji. Ni bilo sanjsko, je pa pomenilo redne dopoldneve in manj preštevanja kovancev pred blagajno.

»Končno bomo malo sami,« mi je rekel, ko sva podpisala najemno pogodbo za dvosobno stanovanje v Mostah.

Takrat sem ga objela kar na parkirišču.

Plačala sva varščino in prvo najemnino. Jaz sem dala odpoved v pekarni. Nežo sva prepisala na novo šolo. Zvečer je risala svojo sobo, čeprav sem ji razložila, da bova s Tomažem spala v dnevni.

Marija je še teden pred selitvijo govorila, katere zavese naj vzameva. Potem pa se je začelo.

En večer ji je razbijalo srce. Naslednji dan jo je bilo strah zakleniti hišo. Tomaž jo je odpeljal k zdravnici. Po njegovih besedah ni bilo nič nujnega, dobila je napotnico za dodatne preglede.

»Do takrat pa menda ne bom sama,« je rekla pri kosilu.

Predlagala sem vsakodnevne klice, obiske ob koncih tedna in dogovor s sestro. Ponudila sem se, da preverim pomoč na domu, če jo res potrebuje.

Marija je odložila žlico.

»Tujce bi mi pošiljala v hišo?«

Tomaž je pod mizo stisnil moje koleno. Ne kot podporo. Kot opozorilo, naj utihnem.

Na jutro selitve mi je povedal, da je novo službo odpovedal. Poklical je prejšnji večer. V starem podjetju so ga bili pripravljeni obdržati.

»In meni nisi povedal?«

»Vedel sem, da boš naredila celo stvar.«

Neža je med nama gledala od enega obraza k drugemu.

»Ati, a moja soba potem odpade?«

Počepnil je k njej.

»Ne, miška. Samo malo pozneje pridem.«

»Kdaj?« sem vprašala.

Dvignil se je in si popravil rokav.

»Ne vem, Mojca. Ne pritiskaj še ti.«

Kombi sva z bratom napolnila sama. Tomaž je nosil lažje škatle, potem je zazvonil njegov telefon. Mama je bila zgoraj in ni našla tablet.

Odšel je sredi dovoza.

V Ljubljani sem prvi večer sedela na tleh med vrečkami. Neža je že spala na jogiju. Pogrela sem mleko v loncu, ker nisem našla kuhalnika, in jokala tako potiho, da me je bolela čeljust.

Tomaž je napisal: »Sta v redu?«

Odgovorila sem: »Prišli sva.«

Naslednje tedne sem vstajala ob petih. Nežo sem peljala v jutranje varstvo, potem hitela v kuhinjo. Popoldne sva delali naloge za rabljeno mizo, ki se je majala, če si se preveč naslonil nanjo.

Po najemnini in položnicah mi je ostalo premalo. Tomaž je nakazal del dogovorjenega denarja, ostalo je obljubil po plači. Mama je potrebovala nov bojler, je pojasnil.

»Tudi tvoja hči potrebuje zimske čevlje.«

»Ne govori, kot da zanjo nič ne naredim.«

Potem sva oba molčala. Jaz pri telefonu, on nekje v hiši, iz katere sva s hčerko odšli.

Prihajal je ob nedeljah. Včasih za dve uri, včasih je odpovedal. Vedno je prinesel kaj od mame: jabolka, potico, posodo golaža. Bila sem hvaležna za hrano in jezna, ker sem jo potrebovala.

Najhuje je bilo na Nežinem prvem šolskem nastopu. Obljubil je, da pride. Ves čas je pogledovala proti vratom telovadnice.

Ko so otroci že pospravljali stole, je poklical. Mama se je zaklenila ven in rezervni ključ je imel on.

»Saj bi lahko poklicala sestro,« sem rekla.

»Zdaj boš pa še zaradi ključa delala prepir?«

Neža je doma slekla belo bluzo in jo skrbno obesila.

»Naslednjič mu ne povej,« je rekla. »Potem ne bom čakala.«

Tisti večer sem nehala iskati prave besede, s katerimi bi ga končno prepričala.

Predlagala sem zakonsko svetovanje. Pristal je, potem pa termin dvakrat prestavil. Ko je končno prišel, je sedel poleg mene z rokami med koleni.

»Hoče, da izbiram med njo in mamo,« je rekel svetovalki.

»Hočem, da drži dogovor. Da vem, ali bo doma. Da hči ne čaka pri oknu.«

Prvič me ni prekinil. Za trenutek sem upala.

Na poti ven je rekel, da potrebuje še malo časa.

Vprašala sem ga, koliko.

Ni odgovoril.

Spomladi sem se posvetovala z odvetnico. Dokumente sem zbirala ponoči, med bančnimi izpiski in Nežinimi delovnimi zvezki. Ni bilo nobenega pogumnega občutka. Bilo me je strah najemnine, bolezni, počitnic, vseh dni, ko bom sama.

Ko sem Tomažu povedala, da želim ločitev, je prvič prišel brez napovedi.

»Zaradi moje mame boš uničila družino?«

Odprla sem mu vrata, vendar ga nisem povabila naprej.

»Ne zaradi nje. Zaradi tega, ker si se z mano dogovoril za življenje, potem pa me pustil, da ga sama razlagam najini hčeri.«

Zajokal je. Skoraj sem popustila. Še vedno sem poznala njegov obraz, ko ga je zares bolelo.

Ampak nisem mogla spet živeti od skorajšnjih sprememb.

Zdaj urejava ločitev in stike. Neži nikoli ne rečem, da je izbral babico. Povem ji, kdaj pride, šele ko prihod potrdi. Včasih zvečer še preverim telefon, kot da čakam staro obljubo.

Ali bi morala še vztrajati? Ne vem. Vem pa, da nisem več hotela učiti hčerke, naj bo tiho in pridna, dokler ne pride na vrsto.