S hčerko sem že spakirala najino življenje za selitev v Ljubljano, ko se je mož odločil, da njegove mame ne smeva pustiti same. Dolgo sem verjela, da potrebujemo samo malo časa, potem pa sem ugotovila, da sva s hčerko vedno tisti, ki morava počakati. Najtežje ni bilo vložiti zahteve za ločitev, ampak sprejeti, da novega začetka ne bomo dočakali skupaj.
Ko sta si sin in njegova partnerka v moji kuhinji postavila svoj hladilnik, sem to doživela kot tiho izselitev iz naše družine. Prepričana sem bila, da jima samo pomagam, onadva pa sta ob moji skrbi čutila, da ne moreta živeti po svoje. Ko sta se preselila v Ljubljano, sem morala prvič po dolgih letih ugotoviti, kdo sem, kadar nikogar ne čakam s toplim kosilom.
Dolga leta sem verjela očetu, da brez njegove pomoči ne znam sprejeti niti najpreprostejše odločitve. Ko sem se preselila v Ljubljano, sem se prvič zares soočila z najemnino, službo, osamljenostjo in lastnimi napakami. Najtežje pa ni bilo preživeti sama, ampak očetu dokazati, da njegova skrb ni bila vedno ljubezen.
Dolgo sem prenašal življenje pod streho partnerkine mame, kjer je vsaka malenkost postala ukaz, nadzor ali razlog za prepir. Ko je posegla še v najino zasebnost in naju vrgla iz hiše, smo se s partnerko in njenim bratom odločili oditi v najemniško stanovanje v Ljubljani. Šele takrat sem razumel, da denar na računu ne pomeni veliko, če z njim izgubiš lastne otroke.