Tašča je hotela naše stanovanje, mož pa mi je rekel, naj ne bom sebična. Takrat sem razumela, da ne izgubljam samo doma.

»Podpiši, pa bomo končno imeli mir,« je rekel Matej in predme porinil mapo. Njegova mama je sedela na mojem stolu ob oknu. Iz Nikine sobe se je slišalo škripanje predala, jaz pa sem strmela v naslov: osnutek menjalne pogodbe.

»Vidva sta šla k odvetniku?«

»Samo pozanimala sva se,« je rekla Marija in poravnala rob prta. »Nekdo se je moral, ker s tabo ne pridemo nikamor.«

Tisto stanovanje sem kupila dve leti pred poroko. Za polog sem porabila denar, ki mi ga je zapustil oče, preostanek sem odplačevala s kreditom. Ni bilo razkošno. Tri sobe v starejšem bloku v Šiški, dvigalo, majhen balkon in kuhinja, v kateri sva z očetom zadnjo zimo pred njegovo smrtjo sama polagala ploščice.

Ko se je Matej priselil, sva skupaj obnovila kopalnico. Pozneje sva uredila otroško sobo. Nikoli mu nisem rekla, da je gost. Ključe je imel, svoje knjige na policah in prijatelje ob nedeljah na kosilu. Zame je bil to najin dom, čeprav sem bila v zemljiški knjigi vpisana jaz.

Marijina zamisel se je prvič pojavila med nedeljskim kosilom.

»Kaj pa, če bi preprosto zamenjali?« je vprašala med rezanjem pečenke.

Živela je v enoinpolsobnem stanovanju v Mostah, v tretjem nadstropju brez dvigala. Kolena so jo bolela. To je bilo res in zaradi tega sva ji že večkrat ponudila pomoč pri iskanju primernejšega stanovanja.

Toda ona je hotela naše.

»Tukaj imate dvigalo. Jaz ga potrebujem bolj. Vidva sta mlada, stopnice vama ne bodo škodile.«

»In Nika?« sem vprašala.

»Otroci se prilagodijo. Saj ne potrebuje cele sobe zase.«

Nika je imela sedem let. Ravno je nehala spati pri prižgani luči.

Sprva sem mislila, da govorimo o začasni selitvi. Potem je Marija omenila notarja in pojasnila, da mora biti zamenjava tudi lastniška. Brez doplačila, seveda, ker smo družina.

»Moje bo nekoč tako ali tako Matejevo. Tako bo vsaj pravično urejeno.«

Matej je prikimal, kot da je pravkar predlagala drug termin za kosilo.

Na poti domov sem čakala, da bo kaj rekel. Ni. Pri rdeči luči sem ga vprašala, ali res pričakuje, da bom zamenjala dvainosemdeset kvadratov za dvainštirideset.

»Ne glej vsega skozi denar.«

»Kam bova dala Nikino posteljo?«

»V spalnico. Midva bi imela raztegljiv kavč.«

To je povedal tako hitro, da sem vedela, da sta o tem že govorila.

Naslednje tedne je bil vsak pogovor ista past. Če sem omenila vrednost stanovanj, sem bila pohlepna. Če sem omenila Niko, sem otroka uporabljala kot izgovor. Če sem rekla, da nočem, sem bila proti njegovi mami.

Ponudila sem, da skupaj poiščemo manjše stanovanje z dvigalom. Lahko bi ji pomagala pri prodaji, ogledih, selitvi. Matej je odvrnil, da kompliciram nekaj, kar ima čisto preprosto rešitev.

Tisto rešitev sem morala plačati jaz.

Delala sem v računovodstvu. Nobene visoke plače nisem imela. Obroke kredita sem poznala do centa, prav tako ceno Nikinih čevljev in znesek na položnici za ogrevanje. Varnost zame ni bila lepa beseda. Bila je to, da ob pokvarjenem pralnem stroju nisem najprej razmišljala, komu bom morala telefonirati za denar.

Potem mi je soseda na hodniku mimogrede rekla, da je prijazen gospod, ki je prišel ocenit naše stanovanje.

»Kakšen gospod?«

»Včeraj. Tvoj mož ga je pripeljal.«

Zvečer sem Mateja vprašala naravnost.

»Samo okvirno vrednost sem hotel vedeti.«

»Zakaj pa? Saj si rekel, naj ne gledam skozi denar.«

Odložil je telefon in me pogledal s takim odporom, da sem za trenutek utihnila.

»Vidiš? S tabo se ne da ničesar normalno zmeniti.«

Nisem kričala. To se mi še danes zdi čudno. Pomila sem Nikino skodelico in jo postavila v omaro. Šele tam sem opazila, da se mi tresejo roke.

Mapo sta prinesla tri dni pozneje.

V osnutku je pisalo, da bi Marija dobila moje stanovanje, njeno pa bi prešlo na Mateja in mene, vsakega do polovice. To naj bi bilo pravično. Jaz bi oddala stanovanje, kupljeno pred poroko, in v zameno dobila polovico precej manjšega.

»To ni dogovor,« sem rekla. »To je nekaj, kar sta pripravila brez mene.«

»Saj še nisi nič podpisala,« je odvrnil Matej.

Marija je vzdihnila.

»Moj sin je leta vlagal sem. Zdaj bi pa rada, da ostane brez vsega.«

»Njegovega vložka nisem nikoli zanikala. Lahko ga pošteno obračunava. Ampak tole ni isto.«

Takrat je na vrata kuhinje prišla Nika.

»Mami, a bom morala dati mizo stran?«

Za njenim hrbtom je stala šolska torba. Na ročaju je visel odsevnik, ki ji ga je kupil Matej.

Počepnila sem k njej.

»Ne, ljubica. Tvoja miza ostane.«

Matej je počakal, da je odšla.

»Ne obljubljaj ji stvari, o katerih se še nisva dogovorila.«

In tam, v kuhinji, sem prvič pomislila na ločitev. Ne zaradi kvadratov. Zaradi tega, ker moj ne ni veljal niti za začetek pogovora.

Predlagala sem zakonsko svetovanje. Šla sva dvakrat. Ko naju je svetovalka vprašala, zakaj je naročil cenitev brez moje vednosti, je rekel, da je moral, ker sem trmasta. Domov sva se peljala v tišini.

Pozneje sem mu ponudila še zadnji pogovor. Brez njegove mame, brez papirjev. Samo midva.

»Stanovanja ne bom zamenjala,« sem rekla. »Rada pa bi vedela, ali sva še družina tudi takrat, ko tvoji mami rečem ne.«

Dolgo je gledal v tla.

»Ne vem, če lahko živim z nekom, ki je tak do nje.«

Mesec dni pozneje se je odselil k Mariji.

Ločitev ni bila en sam prepir in zaloputnjena vrata. Bila je vrsta sestankov, računov za obnovo, dogovarjanja o Nikinih stikih in večerov, ko sem po njenem uspavanju sedela pred nedotaknjeno večerjo. Dogovorila sva se tudi za povračilo njegovega deleža skupnih vlaganj. Po obrokih. Ni bilo lahko, ampak hotela sem, da je pošteno.

Najhuje je bilo prvi petek, ko je Nika odšla k njemu. Pospravila sem njene copate, potem pa jih dala nazaj pred vrata. Nisem prenesla praznega prostora.

Še vedno živiva v istem stanovanju. Nika ima svojo mizo. Jaz imam manj prihrankov in včasih še vedno pogrešam človeka, za katerega sem mislila, da ga poznam.

Včasih se vprašam, ali bi lahko rešila zakon, če bi popustila. Potem pa pomislim: kako bi še zaupala možu, ki je moj ne sprejel samo kot oviro do mojega podpisa?