Ko je moja bolna žena obležala na tleh, je oče rekel, da ni naš služabnik. Zdaj pomaga, a doma nihče več ne govori kot prej.

»Nisem vaš služabnik, Miha. Štirideset let sem garal. Zdaj imam pa dovolj.«

Očetov glas je prihajal iz telefona, Maja pa je sedela na kuhinjskih tleh. Z eno roko se je držala za rob omarice. Druga ji je nemočno ležala v naročju.

»Ati, mami ne more vstat,« je rekla petletna Neža.

Telefon sem odložil na pult. Očeta nisem niti prekinil.

Maja je imela multiplo sklerozo. Diagnozo sva poznala tri leta, ampak tisto jesen se ji je stanje tako poslabšalo, da je bila pot do kopalnice včasih daljša od vsega, kar sem jaz prevozil v službi.

Še poleti je triletnega Vida sama vozila v vrtec. Potem so prišle težke noge, padci, izčrpanost, ki je spanec ni popravil.

Delal sem v skladišču zunaj Kranja. Polna zaposlitev, izmenično dopoldne in popoldne. Kredit za stanovanje, obrok za avto, položnice. Majino bolniško nadomestilo sva že porabila, še preden je prišlo na račun.

Otroka sta bila v javnem vrtcu, ki se je zaprl ob pol petih. Pri moji popoldanski izmeni je nastala luknja, velika nekaj ur in na videz nemogoča za zapolniti.

Klical sem zasebne vrtce in varstva v okolici. Ponekod niso imeli prostora, drugod so sprejemali samo za cel mesec. Ena gospa bi prišla na dom, ampak bi za njeno pomoč dal skoraj polovico plače.

Moja starša sta živela dvanajst minut stran.

Mama Marija bi pomagala. To je rekla takoj. Ampak ni več vozila, kolena so jo bolela in do vrtca ni zmogla peš. Oče Jože je imel avto, zdravje in precej poln koledar stvari, ki jih ni bilo mogoče prestaviti.

Balina. Delo na vrtu. Izlet z upokojenci.

Sprva sva prosila previdno.

»Bi v sredo pobral otroka? Samo do šestih, potem pridem jaz.«

»Bom videl,« je rekel.

V sredo ob dveh je odpovedal. Sosedu je obljubil pomoč pri drveh.

Drugič je imel Vid vročino. Maja ga ni mogla dvigniti, jaz pa sem razkladal tovornjak. Oče je najprej pristal, potem pa poklical, da ne bo sedel v čakalnici med bolnimi otroki.

Šef mi je dovolil oditi. Tretjič me je že vprašal, koliko časa bo to še trajalo.

Kaj naj bi mu odgovoril? Do petka? Do pomladi? Do takrat, ko se nama bo življenje spet sestavilo?

Maji vseh odpovedi sprva nisem povedal. Govoril sem, da se očetu nekaj ni izšlo. Mislil sem, da jo ščitim.

V resnici sem ščitil njega.

Tisti večer na kuhinjskih tleh je hotela otrokom pogreti juho. Oče bi moral priti ob treh, pa je ob pol štirih sporočil, da ga ne bo. Maja me ni takoj poklicala. Vedela je, da sem že dobil opozorilo zaradi odhodov.

Potem so ji popustile noge.

Ko sem jo dvignil, se je tresla od jeze in ponižanja.

»Ne morem več prosit tvojega očeta, naj se nas usmili.«

»Saj ga ne prosimo za usmiljenje.«

Pogledala me je.

»Kaj pa potem delamo?«

Naslednji dan jo je pregledala nevrologinja. Potrebovala je zdravljenje in več pomoči doma. Ob besedi počitek sva se oba skoraj zasmejala. Potem je Maja začela jokati.

V nedeljo sem šel k staršema. Sam, ker Maja ni hotela zraven.

Oče je za mizo lupil jabolko. Še zdaj se spomnim tistega dolgega olupka, ki mu je visel čez prste, medtem ko sem mu pripovedoval, kaj se je zgodilo.

»Hudo je, vem,« je rekel. »Ampak vidva sta si ustvarila družino.«

Mama je odložila skodelico.

»Jože, nehaj.«

»Kaj naj neham? A nimam pravice do svojega življenja? V tovarni sem pustil hrbet. Zdaj naj bom pa vsak dan spet na razpolago?«

»Ne vsak dan. Dvakrat na teden. In če obljubiš, da prideš, pridi.«

»Najprej dvakrat. Potem bo trikrat.«

Takrat sem udaril po mizi. Ne ponosno. Grdo je počilo in mama je trznila.

»Ona leži na tleh, ti pa šteješ, kolikokrat bi moral po lastna vnuka!«

Oče je vstal.

»Ven.«

Šel sem. Na parkirišču sem deset minut sedel v avtu. Potem sem šel kupit mleko in plenice, ker življenje tudi po takem prepiru zahteva mleko in plenice.

Tri dni nisva govorila.

Četrti dan je poklicala mama. Povedala mi je, da je oče zadnja leta v tovarni pred jutranjo izmeno bruhal od stiske. Da je šel v pokoj prej, z manjšo pokojnino, ker ni več zdržal.

Tega nisem vedel.

»Zakaj mi ni nikoli povedal?«

»Ker je tvoj oče,« je rekla, kot da bi bilo to pojasnilo za vse.

Ni opravičilo njegovih odpovedi. Mi je pa prvič prišlo na misel, da za njegovim trmastim mirom ni samo sebičnost.

Naslednji večer je prišel k nam. Stal je pri vratih, ne da bi sezul čevlje.

»Torek in četrtek,« je rekel. »Poberem ju in ostanem do šestih. Za zdravnika mi povej prej, če se da.«

Maja je sedela na kavču.

»Bolezen se ne naroči za torek.«

Stisnil je ključe v pest.

»Več trenutno ne morem obljubit.«

Hotel sem, da bi rekla hvala. Tako močno sem si želel, da bi se tisti obisk končal mirno. Potem me je bilo sram. Ona je izgubila zdravje, jaz pa sem od nje pričakoval še prijaznost, da bi bilo meni lažje.

Zdaj oče prihaja. Šest tednov ni zamudil niti enkrat.

Vidu je v avto dal rezervne hlače. Ve, da Neža po vrtcu ne mara vprašanj, dokler ne poje malice. Prejšnji četrtek jima je skuhal zdrob in pomil lonec.

Ampak napetost ostaja.

Maja mu včasih odgovori preveč hladno. On meni pozneje reče, da se pri nas počuti kot na šihtu, samo brez plače. Jaz potem stojim na hodniku s telefonom pri ušesu in nimam več energije za še en prepir.

Z Majo sva prek centra za socialno delo oddala vlogo za pomoč na domu. S šefom se dogovarjam za bolj stalen urnik. Gre počasi, precej počasneje, kot bi potrebovali.

Včeraj je Neža očetu narisala našo družino. Narisala ga je zraven sebe, z velikimi rokami.

Dolgo je gledal risbo. Potem jo je previdno spravil v notranji žep jakne.

Rad bi verjel, da se lahko zanesem nanj, ne da bi moral prej kdo pasti na tla. Je preveč, če od očeta pričakujem pomoč, ali je preveč šele to, da ob njej pričakujem tudi toplino?