Hčerka je v igrici porabila več kot polovico moje plače — najhuje pa je bilo slišati, zakaj si ni upala povedati

»Maja, prosim, povej mi, da si ti nekaj plačala. Karkoli. Zavarovanje, drva …« Telefon sem položil med krožnike. Žena je pogledala zaslon, nato mene. Na računu je bilo še 63 evrov. Plačo sem dobil pred štirimi dnevi.

»Kaj pa naj bi plačala za toliko?«

Odprl sem seznam transakcij. Po 9,99. Po 24,99. Nekajkrat skoraj petdeset evrov. Vedno isti ponudnik.

Iz dnevne sobe se je oglasil vesel zvok s tablice.

Nika je sedela na preprogi, v pižami s prekratkimi rokavi. Ko sem stopil prednjo, je zaslon pritisnila ob trebuh.

»Kaj si kupovala?«

»Nič.«

»Nika.«

Spodnja ustnica ji je začela trepetati.

»Samo kristale. Za hišo v igrici.«

Vzel sem tablico. Preostro, to vem zdaj. Takrat sem videl samo številko: 786 evrov. Od moje plače, ki je znašala nekaj manj kot 1.300 evrov.

»Za navidezno hišo? Mi pa za pravo še elektrike nismo plačali!«

Nika je planila v jok. Maja ji je položila roko na ramo.

»Nehaj kričati. Devet let je stara.«

»Dovolj je stara, da ve, da se ne krade.«

Ko sem izgovoril to besedo, je hčerka obstala. Še jokati je za trenutek nehala. Jaz pa je nisem vzel nazaj.

Živimo v majhnem najemniškem stanovanju pri Celju. Delam v skladišču, Maja čisti poslovne prostore. Nimava prihrankov, ki bi jim lahko zares rekla prihranki. Imava kuverto v predalu, v kateri je bilo takrat osemdeset evrov za servis starega avtomobila.

Tisti mesec sem že računal, katero položnico lahko zamaknem. Maja tega ni vedela. Zaradi manj naročil ni bilo nadur, jaz pa sem govoril, da bo vse šlo. Hotel sem ji prihraniti skrbi. V resnici me je bilo sram.

Ko je Nika odšla v sobo, sva se spravila drug na drugega.

»Ti ji vedno daš tablico, da imaš mir,« sem rekel.

Maja je počasi odložila kuhinjsko krpo.

»Ko kuham, obešam perilo in odgovarjam učiteljici? Ja. Včasih ji jo dam.«

»Lahko bi pogledala, kaj počne.«

»Ti pa lahko shraniš kartico in potem kar pozabiš nanjo?«

Pred meseci sem Niki kupil dodatek za tri evre. Obljubil sem ji ga za rojstni dan. Kartica je ostala povezana z računom, potrjevanja nakupov pa nisem vključil. Takrat sem hitel v nočno izmeno.

»Nisem vedel, da lahko potem sama kupuje.«

»Jaz pa nisem vedela, da je tvoja kartica sploh gor.«

Utihnil sem. Samo za trenutek.

Potem sem ji očital še večerne izmene. Ona meni nedelje, ki jih preležim na kavču s telefonom. Vlekla sva ven stvari, ki niso imele več zveze s tablico, ampak so očitno že dolgo čakale.

Zatem so se vrata otroške sobe priprla.

»A bomo morali ven iz stanovanja?«

Nika je držala plišastega zajca za uho.

Maja je zaprla oči. Mene je stisnilo v želodcu.

»Ne,« sem rekel. »Ne bomo.«

»Ker sem jaz vse porabila?«

Nisem vedel, kako odgovoriti. Pred nekaj minutami sem ji razlagal, da nimamo za elektriko. Zdaj naj bi mi kar verjela, da je varna.

Tisto noč skoraj nisem spal. Pregledoval sem potrditve nakupov, ki so prihajale v elektronsko pošto. Več dni sem jih spregledoval med reklamami in obvestili. Ni bila ena sama napaka, ki bi se zgodila v minuti. Bilo jih je precej, jaz pa nisem opazil ničesar.

Zjutraj sem poklical banko. Gospa mi je mirno razložila, da nakupov ne morejo preprosto izbrisati. Svetovala mi je odstranitev kartice in zahtevek za vračilo pri ponudniku.

Izpolnjeval sem obrazce, iskal datume, prilagal potrdila. Pri vsakem znesku sem spet začutil jezo.

Maja je sedela nasproti mene.

»Tudi mene je strah,« je rekla. »Ampak ne moreš se z mano pogovarjati, kot da sem ti nalašč vzela denar.«

Takrat sem ji povedal za nadure. Za položnice. Za kuverto, iz katere sem prejšnji teden vzel dvajset evrov za gorivo.

»Zakaj mi nisi povedal?«

Skomignil sem. Res, kot kakšen mulc.

»Ker sem mislil, da bom uredil.«

Ni me objela. Samo rekla je, da bi rada vedela, v kakšnem stanju smo, preden zmanjka denarja za trgovino. In imela je prav.

Z Niko smo se usedli po kosilu. Tablice ni bilo na mizi. Prinesel sem list papirja in napisal svojo plačo, potem najemnino, hrano, elektriko in prevoz.

»To ni zato, da bi ti vse to odplačevala,« sem začel. »Rad bi ti pokazal, kaj pomenijo te številke.«

Gledala je v svoje prste.

»Najprej sem mislila, da so kovanci iz igre. Potem je pisalo evro. Ampak hiša je že skoraj imela bazen.«

»In potem?« je tiho vprašala Maja.

»Potem me je bilo strah povedat.«

Pogoltnil sem slino.

»Nisi kradljivka. Tega ti ne bi smel reči. Jaz sem pustil kartico povezano. Ti pa bi morala vprašati, ko si videla, da gre za pravi denar.«

Pokimala je, vendar me še ni pogledala.

Dogovorili smo se, da brez odraslega ne bo nobenih nakupov. Kartico sem odstranil, vključil geslo in preveril nastavitve še na drugih napravah. Tablica bo med tednom na voljo po domači nalogi za pol ure, zvečer pa bo ostala v kuhinji.

»In vidva?« je vprašala Nika.

»Kaj midva?«

»A bosta tudi dala telefone stran?«

Z Majo sva se spogledala. Težje vprašanje, kot bi smelo biti.

Dogovor je začel veljati za vse. Brez telefonov pri večerji. Ob nedeljah vsaj del dneva skupaj, brez zaslonov. Ne vsak trenutek, ne popolno. Samo zares skupaj.

Za del nakupov so nam čez dober teden odobrili vračilo. Vrnili so 312 evrov. Preostanek je ostal na nas. Z najemodajalcem sem se dogovoril za dva dela najemnine, servis avtomobila sva prestavila.

Nika je ponudila denar iz hranilnika. Devetnajst evrov in nekaj centov je stresla na mizo.

Nisem ga vzel. Preštela sva ga, potem pa šla skupaj v trgovino po stvari s seznama. Pokazal sem ji cene, ona je računala. Pri blagajni je sama opazila, da bi njen hranilnik komaj pokril dve vrečki hrane.

Še vedno se kdaj spreva. Maja me opozori, ko med pogovorom gledam v telefon. Nika poskuša izpogajati dodatnih deset minut. Jaz še vedno preverim račun pogosteje, kot sem ga prej.

Prejšnjo nedeljo smo šli na sprehod ob Savinji. Nika me je prijela za roko in vprašala, ali sem še jezen nanjo.

»Zaradi tistega ne več,« sem rekel.

Roko mi je stisnila močneje.

Denar bomo počasi nadomestili. Za zaupanje bo očitno potrebnih več takih sprehodov.

Še vedno se sprašujem: kako naj otroka naučim odgovornosti, če svojih napak nisem pripravljen priznati prvi?