Dolga leta sem tiho požirala pripombe, usluge in pričakovanja moževe družine, medtem ko je moj zakon razpadal v tišini. Ko sem dojela, da od mene ne pričakujejo ljubezni, ampak nenehno razpoložljivost, sem spakirala in odšla v najemniško garsonjero. Šele po ločitvi sem razumela, kako zelo sem se izgubila in kako težko, a nujno je bilo vzeti življenje nazaj v svoje roke.
Stala sem sredi kuhinje v najinem ljubljanskem stanovanju, z računom za nova okna v eni roki in moževo odprto ponudbo za eksotične počitnice v drugi, in prvič sem zares začutila, da ne govoriva več istega jezika. V meni se je nabiralo vse: kredit, otroci, vrtec, šola, razpadajoča okna, njegova visoka plača in moj občutek, da sem v tem domu sama za vse, česar se ne da plačati z nakazilom. Tisto poletje se nisva prepirala samo o dopustu, ampak o tem, kdo sploh nosi našo družino, in bolelo je bolj, kot sem si upala priznati.
Še danes slišim, kako je v kuhinji treščila skodelica ob pult, ko sem mami povedala, da sem podpisala najemno pogodbo in da grem na svoje. Dolga leta sem živela pod njeno nenehno kontrolo, od tega, koga smem ljubiti, do tega, kako naj si uredim stanovanje in kakšno službo naj sprejmem. Šele ko sem se odselila na drugi konec Ljubljane in tvegala, da jo izgubim, sem prvič zares začutila, kaj pomeni dihati po svoje in koliko bolečine se skriva tudi za njeno potrebo po nadzoru.
Spomnim se dneva, ko sem z dojenčico v naročju stala sredi kuhinje, neprespana in razbita, moj mož pa me je hladno vprašal, zakaj kosilo še ni na mizi. Takrat sem prvič zares začutila, da v tem zakonu izginjam, medtem ko vsi od mene pričakujejo, da bom nosila dom, otroka in še njegovo slabo voljo. Šele ob pomoči mame in psihoterapije sem si upala priznati, da to ni normalno, in da imam tudi jaz pravico do prostora, glasu in miru.