Oče je varčeval za črne dni, jaz pa sem štela kovance za hčerine plenice

»Za plenice nimaš, za odhod boš pa imela?«

Oče je stal med vrati moje sobe in gledal odprto potovalko na postelji. Neža je sedela na odeji in grizla rokav pajacka. V roki sem držala njene žabice. Ene od treh, ki ji še niso bile premajhne.

»Ne vem še, kako bom šla,« sem rekla. »Vem pa, da tako ne morem več.«

Zamahnil je z roko.

»Spet delaš dramo.«

Takrat sem žabice vrgla v torbo. Ne močno. Ravno toliko, da sem se sama sebe ustrašila.

K očetu sem se vrnila v sedmem mesecu nosečnosti. Tomaž je takrat oznanil, da potrebuje mir in da ni prepričan, ali je pripravljen na družino. Jaz sem bila očitno pripravljena kar sama, s trebuhom, dvema kovčkoma in pogodbo za določen čas, ki se je iztekla še pred porodom.

Oče mi je odprl vrata stanovanja v Mostah.

»Saj imaš dom, Maja. Ne boš hodila po tujih sobah.«

Takrat sem ga objela. Po mamini smrti sva se redko objemala in spomnim se, kako nerodno me je potrepljal po hrbtu.

Prve tedne je bilo skoraj lepo. Sestavil je posteljico, privlekel iz kleti moj stari stolček in vsakemu sosedu povedal, da bo dedek. Po porodu je Nežo nosil po hodniku, kadar je jokala. Govoril ji je, da je njegova punca.

Z denarjem se je začelo čisto potiho.

»A lahko danes ti vzameš kruh?«

Potem mleko. Kavo. Pralni prašek. Ko je prišla položnica za elektriko, jo je pustil ob moji skodelici.

»Zdaj precej več pereš.«

Plačala sem. Seveda sem več prala. Dojenček pač ne počaka na poln stroj.

Naslednji mesec sem plačala še upravnika, ogrevanje in vodo. Oče je rekel, da bo naslednjič on. Ko je prišel naslednjič, je moral podaljšati avtomobilsko zavarovanje.

Potem je bilo treba nekaj urediti pri zobozdravniku.

Potem ni bilo več razloga. Samo pričakovanje.

Z najnižjim nadomestilom in otroškim dodatkom sem plačevala račune, kupovala hrano za vse tri in Neži vse potrebno. Tomaževa preživnina je prihajala z zamudo, včasih samo del. Vsak mesec sem mu pisala, vsak mesec mi je razlagal, da tudi njemu ni lahko.

Nekega večera sem v trgovini pri blagajni odložila svoj jogurt, ker mi je zmanjkalo za plenice. Prodajalki sem rekla, da sem si premislila.

Zunaj sem se zjokala. Ne zaradi jogurta. Zaradi tega, ker sem doma skrivala vrečke s kupljenimi stvarmi, da oče ne bi pripomnil, koliko zapravljam.

Njegova pokojnina je prihajala redno. Vedela sem približno, koliko dobi, ker sem mu pomagala urejati spletno banko. Ni bil bogat. Ni pa vsak mesec čakal, ali bo lahko kupil čistilo in krompir.

Ko sem prvič predlagala, naj si razdeliva stroške, je odložil časopis.

»Ti tukaj ne plačuješ najemnine.«

»Vem. Hvaležna sem. Ampak računi in hrana so tudi tvoji.«

»Stanovanje je moje. Štirideset let sem delal zanj.«

»Saj ti ga ne jemljem.«

»Tako se pa sliši.«

Po tem pogovoru tri dni skoraj ni govoril z mano. Nežo je vzel v naročje, mene pa gledal mimo obraza. To me je bolelo bolj kot prepir.

Začela sem zapisovati vsak strošek. Na hrbtno stran starega koledarja, ker za novega nisem hotela dati denarja. Ko sem seštela zadnji mesec, mi je po vseh plačilih ostalo sedemindvajset evrov.

Oče je list preletel.

»Jaz svoj denar spravljam za črne dni.«

Neža je takrat spala v mojem naročju. Pod vratom sem imela mokro liso od njene sline.

»Ati, jaz sem že sredi njih.«

Pogledal je proti televiziji.

Tisto noč sem začela iskati stanovanja. Za garsonjero so hoteli skoraj toliko, kolikor sem dobila nadomestila. Poleg tega varščino. Ena lastnica je postala nenadoma zadržana, ko sem omenila dojenčico.

S prijateljico Niko sva nazadnje našli sobo pri starejši gospe v Šiški. Souporaba kuhinje, kopalnica na koncu hodnika. Ni bilo primerno za dolgo. Bilo pa je dosegljivo, če bi mi Nika posodila za varščino.

Ogled sem dogovorila za četrtek.

Očetu sem povedala v sredo pri kosilu.

»Torej boš mojega vnuka — vnukinjo boš vlekla nekam med tujce?«

»Ime ji je Neža. In jaz bom šla z njo.«

Porinil je krožnik stran.

»Po vsem, kar sem naredil zate.«

V meni je vse popustilo.

»Ne morem ti vsak mesec dokazovati hvaležnosti tako, da nimam za zobno pasto!«

Neža se je zdrznila in zajokala. Takoj sem jo dvignila. Oče je obsedel, jaz pa sem odnesla otroka v sobo in začela pakirati.

Tam me je našel s potovalko.

Po tistem stavku o plenicah sem pričakovala novo žalitev. Namesto tega je sedel na rob postelje. Dolgo je gledal svoje roke.

»Tvoja mama je zadnje mesece ves čas govorila, da me bo pustila brez vsega.«

Obrnila sem se.

»Kaj?«

»Ne nalašč. Zaradi bolezni. Vožnje, zdravila, pomoč … Saj veš.«

Nisem vedela vsega. Takrat sem delala in prihajala ob popoldnevih. On je ostajal z njo ponoči.

»Ko je umrla, sem imel na računu manj kot tristo evrov,« je rekel. »Od takrat me stisne, kadar moram kaj vzeti s prihrankov.«

Prvič sem razumela njegov strah. Nisem pa zaradi tega manj čutila svojega.

»Ampak zdaj varčuješ z mojim denarjem, ati.«

Podrgnil si je obraz.

»Ja,« je rekel tako tiho, da sem ga skoraj preslišala.

Naslednje jutro je na mizo položil tristo evrov.

»Za nazaj je malo,« je rekel.

»Nočem denarja na skrivaj pod skodelico. Hočem, da veva, kdo kaj plača.«

Sedla sva za mizo. Dogovorila sva se, da prevzame položnice, hrano pa si razdeliva. Nežine stvari ostanejo moje. Zneske sva napisala na list in ga dala v predal, ne na hladilnik. Oče ni hotel, da obiskovalci vidijo.

Na ogled sobe nisem šla. Sem pa Niki rekla, naj še ne izbriše številke.

Ni se čez noč spremenil. Še vedno kdaj vzdihne ob računu. Jaz ga še vedno včasih slišim kot očitek, tudi kadar morda ni mišljen tako.

Prejšnji petek je prišel iz trgovine s plenicami. Napačna velikost, premajhne. Hotel jih je takoj odnesti zamenjat, jaz pa sem prvič po dolgem času zajokala pred njim, ne za zaprtimi vrati.

Še vedno sem hvaležna, da nama je odprl vrata. Samo ne vem, zakaj sem morala začeti odhajati, da je opazil, kako težko živim za njimi.