Snaho sem našla spečo za kuhinjsko mizo, otroka pa sama: ko je sin rekel, da ona samo pretirava, nisem več mogla molčati

»Babi, mami se ne zbudi.«

Štiriletna Neža je stala na vratih v samih spodnjicah in me vlekla za rokav. Iz kuhinje je kapljala voda. Nika je sedela za mizo, z glavo na prekrižanih rokah, njen poldrugo leto star sin Vid pa je ob odprtem hladilniku mazal jogurt po tleh.

Vrečko z mandarinami sem spustila na hodnik.

»Nika?«

Prijela sem jo za ramo. Nič. Šele ko sem jo močneje stresla, je sunkovito dvignila glavo.

»Vrtec! Koliko je ura?«

»Doma sta. Otroka sta doma.«

Gledala me je, kot da me ne pozna. Potem je zagledala Vida in si z dlanjo pokrila usta.

»Samo za minuto sem se usedla.«

Po licu ji je zdrsnila slina. Hitro jo je obrisala. Mene je zaradi tistega giba zabolelo bolj kot zaradi vsega razmetanega stanovanja.

Prišla sem brez najave. Bila sem na pregledu v zdravstvenem domu in sem iz bližnje trgovine prinesla nekaj sadja. Živeli so v bloku v Šiški, v tretjem nadstropju, kjer je dvigalo vsak drugi teden obstalo.

Vrata mi je odprla Neža. Ključ je še vedno tičal na notranji strani ključavnice.

Najprej sem zaprla pipo, odmaknila stol od štedilnika in dvignila Vida. Nika je že trgala papirnate brisače z držala.

»Pusti tla,« sem rekla. »Si kaj jedla?«

»Sem.«

Pogledala sem krožnik z dvema posušenima otroškima skorjama.

»Nika.«

Takrat je zajokala. Tiho, jezno, kakor da jo še jok ovira pri delu.

Vid je imel vnetje ušesa. Tri noči je skoraj neprestano jokal. Neža je bila doma zaradi vročine. Nika je porabila bolniško, nadrejena pa ji je že drugič namignila, da v računovodstvu potrebujejo nekoga, na kogar se lahko zanesejo.

»Matej ne more vzeti nege,« je rekla.

»Zakaj ne?«

Skomignila je.

»Ker on dela.«

Besede je izgovorila tako utrujeno, da sem vedela, da niso njene.

Sinu sem poslala sporočilo, naj pride naravnost domov. Odpisal je, da konča ob štirih. Ob pol petih ga še ni bilo.

Medtem sem skuhala juho iz zelenjave, ki sem jo našla v hladilniku. Nika je hotela zložiti perilo, pa sem ji vzela košaro.

»Ulezi se.«

»Potem bo vse počakalo name.«

Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Ker sem ta stavek poznala. Trideset let sem ga govorila svojemu možu Jožetu, navadno tako tiho, da mu ni bilo treba odgovoriti.

Matej je prišel malo po peti. V rokah je imel športno torbo.

»Samo na hitro sem šel še trenirat. Kaj je tako nujnega?«

Nika je sedela na kavču z Vidom v naročju. Ob pogledu na torbo je zaprla oči.

Povedala sem mu, kako sem ju našla.

»Pa saj ni bilo nič,« je rekel. »Nika, če si zaspana, greš zvečer prej spat. Ne pa da potem vsi delamo dramo.«

Nisem takoj odgovorila. Čakala sem, da se bo popravil.

Ni se.

»Ob desetih sem prala tvojo delovno obleko,« je rekla Nika. »Ob enajstih je Vid bruhal. Ob dveh sem mu merila vročino. Ob štirih—«

»Dobro, saj sem slišal. Tudi jaz delam.«

»Tudi jaz, Matej.«

»Ampak si zdaj doma.«

Nika je vstala tako sunkovito, da se je Vid prestrašil in zajokal.

»Na negi sem! Ne na dopustu!«

Prevzela sem malega. Neža je med vrati stiskala plišastega zajca. Poslala sem jo po slikanico, čeprav sem vedela, da bo še vedno poslušala.

»Mami, povej ji,« se je Matej obrnil k meni. »Ti si imela tri otroke in nisi za vsako stvar potrebovala pomoči.«

To me je zadelo na prav čudnem mestu. Skoraj sem bila ponosna. Za sekundo. Potem pa me je postalo sram.

»Potrebovala sem jo,« sem rekla. »Samo dobila je nisem.«

Pogledal me je.

»In tebi sem naredila medvedjo uslugo. Tvoje sestre so pomivale, ti si pa odnesel smeti in smo te vsi hvalili.«

»A zdaj sem pa jaz kriv za vse?«

»Ne. Si pa odgovoren za svoj del.«

Začel je govoriti o kreditu, položnicah, ceni vrtca. Da brez njegovih nadur ne bi šlo. Vse to je držalo. Vedela sem, koliko sta dala za rabljeni avto in koliko jima vsak mesec pobere obrok za stanovanje.

Nika ga je poslušala s pogledom v tla.

»Prejšnji mesec sem plačala elektriko z dovoljenim minusom,« je rekla. »Nisem ti povedala, ker bi spet vprašal, kam dajem denar.«

»Zakaj mi pa nisi?«

»Saj ti ravno govorim, zakaj.«

Nastal je tak molk, da se je slišalo Vidovo dihanje skozi zamašen nos.

Potem je Nika rekla nekaj, česar nisem pričakovala.

»V nedeljo sem gledala najemnine. Samo gledala sem. Potem sem ugotovila, da si niti oditi ne morem privoščiti.«

Matej je odložil torbo.

»Ti bi šla? Zaradi posode?«

»Ne zaradi posode. Zaradi tega, ker sem ti morala trikrat povedati, da se mi vrti, ti si me pa vprašal, ali imamo kaj za večerjo.«

Hotel ji je nekaj odgovoriti, a sem ga ustavila.

»Poslušaj jo. Ne išči takoj stavka, s katerim boš dokazal, da nima prav.«

Obrnil se je k meni, rdeč v obraz.

»Lepo. Zdaj sta dve proti meni.«

Roke so se mi tresle. Nisem vajena sporov s svojimi otroki. Vedno sem raje kaj pogoltnila.

»Danes bom ostala, da se Nika naspi. Ne bom pa prihajala vsak dan zato, da boš lahko živel, kot da nimaš otrok. Če se nič ne spremeni, boš izgubil družino. Ona ne more več.«

Tisti večer ni bilo velikega opravičila. Matej je skuhal zdrob in me trikrat vprašal, koliko mleka potrebuje.

»Na vrečki piše,« sem rekla.

Nika se je prvič skoraj nasmehnila.

Naslednje jutro je poklical v službo in se dogovoril, da naslednje dni nego prevzame on. Nika mu je hotela napisati navodila za cel dan, pa je potem na list pustila samo odmerke zdravil in številko pediatrinje.

Od tega so minili štirje meseci. Še vedno se spreta. Včasih me Matej pokliče, da se potoži, jaz pa se moram zadržati, da ga ne začnem takoj opravičevati.

Prejšnji teden je Nika prišla k meni na kavo sama. Telefon je pustila v torbici. Rekla je, da gre Matej z otrokoma v knjižnico in da ne ve, kaj bodo jedli za kosilo.

Potem je dodala: »Bo že uredil.«

Takrat sem vedela, da se nekaj vendarle premika.

Še vedno me boli, koliko časa sem sinovo udobje zamenjevala za dokaz, da sem dobra mama. Ali ni včasih največ ljubezni prav v tem, da svojemu otroku končno rečeš: dovolj?