Ko je tašča rekla, da sem zanemarila dom, sem ji pokazala možev kup perila: »Tokrat ne bom pospravila za njim.«

»A zdaj naj grem pa v službo v umazani srajci?« je Matej zaklical iz kopalnice in predme vrgel zmečkano modro srajco.

Sedela sem za kuhinjsko mizo. Prvič po dolgem času sem kavo pila sede, ne med zlaganjem posode. Pogledala sem srajco, potem njega.

»Pralni stroj je tam kot včeraj.«

»Ne začenjaj spet.«

Roka se mi je tresla, ko sem odložila skodelico. Najraje bi vstala, nekaj na hitro zlikala in rešila jutro. To sem vedno naredila. Tistega ponedeljka pa sem ostala na stolu.

Tri dni prej sem ob pol enajstih zvečer stala pred koritom, polnim mastnih krožnikov. V dnevni sobi je Matej gledal televizijo. Najin devetletni Luka je že spal, na mizi pa ga je čakal nepodpisan list za šolo v naravi.

Tisti dan sem osem ur delala v računovodstvu, spotoma kupila živila, pobrala Luka pri podaljšanem bivanju in pripravila večerjo za šest ljudi. Matejeva mama Marija je namreč povabila še njegovo sestro in njenega moža. K nama. Ker imava večjo mizo.

Za obisk sem izvedela ob enajstih dopoldne, s sporočilom: »Saj ne boš komplicirala, malo nareži, pa bo.«

Malo nareži je pomenilo tudi pomito kopalnico, posesan hodnik in domače pecivo, ker je Marija prejšnjič pripomnila, da kupljeno ni isto.

Ko so odšli, je na prtu ostal vinski madež. Pod mizo drobtine. V meni pa takšna jeza, da sem krožnik držala z obema rokama, da ga ne bi spustila.

»Matej, prosim, pridi vsaj posodo zložit.«

»Samo tole pogledam.«

Po dvajsetih minutah sem šla v dnevno sobo.

»Jaz ne zmorem več tako.«

Pogledal me je šele, ko sem stopila pred zaslon.

»Pa saj ti gre to hitreje. Ti si bolj organizirana.«

»Tudi jaz hodim v službo.«

»Vem. Ampak tako imamo že leta. Zakaj je zdaj naenkrat vse problem?«

Nisem imela več moči razlagati, da problem ni nastal tisti večer. Samo skrivati ga nisem več mogla.

Živeli smo v stanovanju v Kranju, za katero sva vsak mesec odplačevala kredit. Po položnicah, šolski prehrani in stroških avtomobila ni ostalo veliko. Čistilke si nisva mogla privoščiti. Ko sem nekoč predlagala, da bi vsaj ob sobotah naročili kosilo, je Matej takoj izračunal, koliko bi to naneslo na leto.

Mojih ur ni nihče računal.

Tisto noč nisem spala. Poslušala sem njegovo dihanje in razmišljala, kako sem postala človek, ki ve, kdaj zmanjka zobne paste, katera Lukova majica je premajhna in komu moramo v nedeljo voščiti.

Zjutraj sem mu povedala, da odslej perem svoje stvari in posteljnino, za druge naloge pa se morava dogovoriti. Zase in Luka bom poskrbela za hrano. Družinskih obiskov ne bom več organizirala sama. Njegovih nogavic ne bom pobirala s tal.

»A zdaj boš stavkala?«

»Lahko tudi tako rečeš.«

Predlagala sem, da si tisti večer razdeliva opravila. Zamomljal je, da se bova pogovorila, ko bom manj živčna, in odšel.

Prva dva dneva je bilo skoraj smešno. Skodelice je prestavljal s klubske mizice na kuhinjski pult, kot da je to njihov naslednji postanek pred čistočo. Ko je zmanjkalo kruha, me je vprašal, ali grem v trgovino.

»Danes ne.«

»Pa kaj bomo jedli?«

»V omari so testenine. Omaka je v hladilniku.«

Luka je naju gledal izmenično, potem pa tiho odnesel svoj krožnik do pomivalnega stroja.

Tisto me je zabolelo. Zvečer sem sedla na njegovo posteljo.

»Nisi ti kriv, veš. Z očijem se morava nekaj dogovoriti.«

»A bosta šla narazen?«

Objela sem ga, čeprav sem bila še vedno jezna na človeka v sosednji sobi.

»Ne načrtujeva tega. Se pa morava naučiti drugače živeti skupaj.«

Takrat sem prvič podvomila vase. Je bilo vredno, če je otroka strah? Potem sem se spomnila, kako me je prejšnji teden vprašal, zakaj oči po službi počiva, jaz pa grem v svojo »drugo službo«, kot je rekel kuhinji.

V soboto je prišla Marija. Brez najave, z vrečko jabolk in svojim ključem, ki ga je imela za nujne primere.

Na hodniku so stali Matejevi čevlji. Na stojalu je viselo moje perilo, ob njem pa polna košara njegovega. V koritu sta bili ponev in skleda od zajtrka, ki ga je pripravil on.

»Tina, kaj pa je to?«

»Dobro jutro tudi tebi.«

S prstom je potegnila po robu omarice.

»Takole pa res ne morete živeti. Otrok je tukaj.«

Matej je obstal pri vratih dnevne sobe. Čakala sem, da bo kaj povedal.

Nič.

»Potem pa vprašaj svojega sina, kdaj bo pospravil,« sem rekla.

Marija je odložila vrečko tako močno, da se je eno jabolko odkotalilo pod klop.

»On ima naporno službo.«

»Jaz jo imam tudi.«

»Moški teh stvari ne opazijo.«

»Potem se jih pa naučijo opaziti. Saj jih tudi jaz nisem znala ob rojstvu.«

Matej je zavzdihnil.

»Mami, zadnje dni nalašč nič ne naredi.«

»Ne,« sem ga prekinila. »Nalašč ne naredim vsega.«

Potegnila sem predal in na mizo položila zvezek. Tri večere sem vanj zapisovala opravila. Naročanje pri zobozdravniku. Nakup darila za njegov rojstni dan. Čiščenje odtoka. Športna oprema. Položnice. Menjava brisač. Klic serviserju.

Ni bil lep seznam. Na enem robu je bil odtis skodelice.

»Povejta, kaj od tega ni delo.«

Marija je sedla. Matej je ostal pri vratih in gledal v zvezek.

»Zakaj nisi prej rekla?«

Ta stavek me je bolj prizadel kot vse prej.

»Sem. Samo nisem še nehala delati zraven.«

Nihče se ni opravičil kot v filmu. Marija je najprej rekla, da je sama zmogla ob dveh otrocih. Potem je utihnila in si začela popravljati rokav.

»No. Zmogla sem že. Vesela pa nisem bila.«

Prvič sem pomislila, da morda tudi nje nikoli nihče ni vprašal, koliko jo je vse skupaj stalo. To je ni opravičilo. Mi je pa pomagalo, da nisem več kričala.

Matej je tisti večer skuhal rižoto. Zažgal je čebulo in me trikrat vprašal, kje kaj stoji. Dvakrat sem odgovorila. Tretjič sem rekla, naj odpre omaro.

Po večerji sva sedla s koledarjem. Prevzel je perilo, večerne kuhinje in dva prevzema iz šole. Za obiske sva določila pravilo: kdor povabi, poskrbi zanje. Tudi za pospravljanje.

Minilo je šest tednov. Ni vse urejeno. Prejšnjo sredo sem ga morala spomniti na mokro perilo, potem pa sva se spet sprla, ker nočem postati še nadzornica njegovih opravil.

Ampak včeraj sem prišla domov in je bila večerja pripravljena. Luka je rezal kumaro, Matej pa je brez vprašanja podpisoval šolsko obvestilo.

Torbo sem odložila na stol in za nekaj sekund samo stala tam.

Še vedno ne vem, ali je bil moj bojkot pravi način. Vem pa, da so moje besede postale resne šele takrat, ko za njimi nisem več tiho pospravila.