Ko je mož moji mami postavil kovček pred vrata, sem vedela, da ne bom mogla rešiti obeh: nje in najinega zakona

»Do petka naj gre. V dom ali kam drugam. Jaz tako ne bom več živel.«

Tomaž je mamin kovček postavil pred vhodna vrata. Zadrga je bila odprta in iz njega je visel rokav jopice, tiste sive, ki sem ji jo kupila za zadnji rojstni dan.

Mama je sedela pri kuhinjski mizi. Z zdravo roko je držala žlico, ki se ji je tresla nad juho. Vedela sem, da razume vsako besedo. Po kapi je težko govorila, gluha pa ni bila.

»Pospravi kovček,« sem rekla.

»Najprej mi povej, kdaj odide.«

Takrat sem prvič pomislila, da bo odšel on.

Mamo je kap zadela štiri mesece prej, med obešanjem perila. Soseda jo je našla na balkonu. Ko so me poklicali iz bolnišnice, sem v službi ravno preverjala račune. Na zaslonu je ostala odprta preglednica, jaz pa nisem znala več najti torbice.

Preživela je. To sem si ponavljala kot nekaj, za kar moram biti samo hvaležna.

Potem so prišli rehabilitacija, ohromela leva roka, negotovi koraki in vprašanje, kam bo šla po odpustu. V svojo hišo pri Litiji ni mogla. Spalnica je bila zgoraj, kopalnica spodaj, do vhodnih vrat pa devet stopnic.

Na sestanku pred odpustom sem rekla, da pride k nama.

Tomaža sem poklicala šele potem.

To je bila moja prva napaka. Danes jo znam priznati. Takrat sem slišala samo njegov molk in rekla:

»Saj je moja mama. Ne morem je pustiti.«

»Za koliko časa, Maja?«

»Ne vem. Da vidimo, kako bo.«

Nisva določila ničesar. Jaz sem njegovo tišino vzela za privolitev. On je pozneje trdil, da je pristal na nekaj tednov.

Stanovanje v Šiški sem podedovala po babici, vendar sva v njem živela dvaindvajset let. Tomaž je prebrusil parket, odplačevala sva novo kuhinjo in na balkonu vsako pomlad skupaj sadila pelargonije. Njegov dom je bil prav toliko kot moj, čeprav na papirju ni pisalo tako.

Mami smo pripravili sobo, v kateri je prej spal najin sin Žan. Med tednom je večinoma ostajal v študentskem domu v Mariboru, zato je rekel, da ni težave.

Prve dni je Tomaž pomagal. Namestil je držala v kopalnici, šel po zdravila in ji narezal meso, ne da bi ga prosila.

Potem se je začelo nočno vstajanje.

Mama je potrebovala pomoč do stranišča. Enkrat ji je ušlo, ker nisem dovolj hitro prišla. Čepela sem na tleh z mokro brisačo, ona pa je jokala in ponavljala:

»Oprosti. Maja, oprosti.«

Tomaž je naslednje jutro rekel, da zaradi neprespanosti ne more delati.

»Tudi jaz hodim v službo,« sem odvrnila.

»Vem. Ampak jaz tega nisem izbral.«

Zabolelo me je. Pa vendar tudi mama ni izbrala kapi.

Začela sem prihajati domov med malico. Pogrevala sem kosilo, preverjala zdravila, nastavljala pralni stroj. Po telefonu sem bila ves čas dosegljiva. Če me je mama klicala in ni mogla povedati, kaj potrebuje, sem sredi pisarne čutila, kako mi postajajo dlani mokre.

Nazadnje sem prosila za krajši delovni čas.

Ko je prišla prva nižja plača, sva s Tomažem sedela nad izpiski.

»Manjka skoraj štiristo evrov,« je rekel. »Pa še vse tole.«

Pokazal je račune za lekarno, dostavo kosil in pripomočke, ki jih nismo dobili na naročilnico.

Mamino pokojnino smo porabili za njene potrebe. Za pomoč na domu sem oddala vlogo, vendar prostih ur ob naših terminih ni bilo dovolj. Zasebno pomoč sva si lahko privoščila le občasno.

»Poglejva vsaj kakšen dom,« je rekel Tomaž.

»Ne.«

Odgovorila sem prehitro.

Dom sem videla kot kraj, kamor človeka odložiš. Tako je govorila tudi mama, še ko je bila zdrava. Šele pozneje sem razumela, da dobra oskrba ni zapustitev. Ampak takrat me je že ob besedi dom stisnilo v grlu.

»Torej moj glas ne šteje?« je vprašal.

»Šteje. Samo tega ne zahtevaj.«

Odtlej sva se pogovarjala skoraj izključno o mami. Kdaj je jedla. Kdo jo bo peljal na pregled. Zakaj je televizija spet preglasna. Najini večeri so izginili, jaz pa sem bila preutrujena celo za to, da bi jih pogrešala.

Neke sobote sem ga prosila, naj dve uri ostane z njo, da grem k frizerki.

»Nisem negovalec, Maja.«

Vrnila sem telefon v žep in odpovedala termin. Potem sem se zaprla v kopalnico. Nisem jokala. Samo sedela sem na zaprti školjki in strmela v kup perila.

Tudi jaz nisem bila negovalka. Samo nihče me ni vprašal.

Najhuje je bilo, ko je mama začela puščati kosilo.

»Nisem lačna,« je govorila.

Nekega dne pa mi je počasi, z velikimi presledki, povedala:

»Manj jem. Manj stranišče.«

Objela sem jo premočno. Jezila sem se nanjo, ker je to počela, nase, ker nisem opazila, in na vse skupaj. Človek se takih misli sramuje, ampak so tam.

Tisti večer sem Tomažu rekla, da tako ne gre več in da potrebujem pomoč pri iskanju rešitve.

»Rešitev ti ponujam že dva meseca.«

»Ponudi mi še kakšno drugo.«

»Druge nočem.«

Tri dni pozneje je pred vrata postavil kovček.

Žan je prišel ravno med prepirom. Odložil je nahrbtnik, pogledal babico in brez besed odnesel kovček nazaj v sobo.

»Ne vtikaj se,« mu je rekel Tomaž.

»Samo kovček sem pospravil.«

Tisto noč je Tomaž spal pri bratu. Pred odhodom mi je rekel, naj premislim, ali sva zame še vedno zakonca ali samo sostanovalca, od katerih eden plačuje račune.

Nisem mu rekla, naj ostane. To me še danes peče.

Z Žanom sva naslednji dan sedla za mizo. Ponudil se je, da opusti študij.

»Tega ne boš naredil,« sem rekla. »Babica ni tvoja odgovornost.«

Dogovorila sva se za pomoč ob koncih tedna. Jaz sem uredila razpoložljive ure pomoči na domu, prosila teto za sredine popoldneve in začela beležiti vsak strošek. Tudi vlogo za dom sem nazadnje oddala, kot možnost za prihodnost. Nisem več zmogla obljubljati, da bo mama za vedno ostala doma.

S Tomažem sva šla enkrat na svetovanje. Rekel je, da sem odločitev sprejela brez njega. Jaz sem rekla, da mi je v najtežjem obdobju obrnil hrbet. Oboje je obviselo med nama.

Čez osem mesecev sva bila ločena.

Mama še živi pri meni. Žan prihaja, kolikor lahko, ob nedeljah včasih skuha kosilo. Ni lahko in nisem ves čas potrpežljiva. Tomaža še vedno pogrešam, posebej ob drobnih stvareh, ki jih nimam več komu povedati.

Mame nisem mogla poslati stran samo zato, da bi ostal. Še vedno pa se sprašujem, kje bi morala prej postaviti mejo, da ob skrbi zanjo ne bi izgubila tudi naju.