Mama mi je odrekla denar za najemnino, ker sem namesto medicine izbrala slikarstvo. Na moji prvi razstavi je obstala pred sliko, ki sem jo najtežje naslikala.

»Potem pa tudi najemnino plačuj s svojimi slikicami.«

Mama je bančno kartico potisnila nazaj v denarnico. Pred mano je ležalo potrdilo o sprejemu na slikarstvo, ob njem pa njen zvezek z izračunanimi stroški mojega bivanja v Ljubljani. Prečrtala je znesek tristo dvajset evrov tako močno, da je strgala papir.

»Mami, saj nisem rekla, da ne bom študirala.«

»Ne. Samo vse, kar smo načrtovali, si vrgla stran.«

Oče je pri koritu splakoval isto skodelico. Voda je tekla, nihče je ni zaprl.

Pri nas se ni nikoli govorilo, ali bom šla na medicino. Govorilo se je, katero specializacijo bom izbrala. Mama je bila medicinska sestra v zdravstvenem domu, oče je vzdrževal stroje v tovarni. Bila sem odličnjakinja, dobra pri biologiji, pridna na način, ki odrasle hitro prepriča, da lahko razpolagajo s tvojo prihodnostjo.

Risala sem od nekdaj. Toda risanje je bilo nekaj, kar sem počela po učenju. Nagrada, ne življenje.

V četrtem letniku sem začela ob sobotah hoditi na priprave za sprejemni preizkus. Staršema sem rekla, da grem k sošolki Tjaši. Denar sem vzela iz prihrankov od počitniškega dela.

To je bila moja laž. Še danes vem, da ju je bolela tudi ta.

»Pol leta si naju imela za norca,« je rekla mama.

»Ker bi mi prepovedala.«

»Seveda bi ti. Nekdo mora misliti tudi na to, od česa boš živela.«

Oče je končno zaprl vodo.

»Neža, mogoče bi šla najprej na medicino. Slikala bi pa zraven.«

Kot da je medicina vozniški izpit, ki ga opraviš za vsak primer.

Septembra sem se preselila v sobo v starejšem stanovanju v Šiški. Postelja, omara, miza z razmajano nogo. Tristo dvajset evrov in stroški, ki pozimi niso bili majhni. Za dom sem ostala na čakalni listi.

Starša sta mi prej obljubljala najemnino in nekaj za hrano. Mama je zdaj nakazala samo sto evrov.

V namen je napisala: »Za začetek. Potem sama.«

Tri dni sem gledala tisto nakazilo. Potem sem prek študentskega servisa našla delo v manjši trgovini. Zlagala sem mleko, preverjala roke uporabe in ob sobotah delala na blagajni. Približno dvajset ur na teden, pred prazniki več.

Prvi mesec sem si v beležko zapisala vsak strošek. Najemnina. Avtobus. Hrana. Barve. Pri zadnjih sem dolgo držala svinčnik nad papirjem.

Kakovostna barva je bila nenadoma nekaj, kar sem tehtala proti pralnemu prašku.

Na akademiji nisem bila nič posebnega. To me je presenetilo bolj, kot sem hotela priznati. Okrog mene so bili ljudje, ki so risali bolje, govorili samozavestneje in brez zadrege pokazali nedokončano delo.

Jaz sem svoje slike obračala proti steni, kadar mi niso uspele.

Nekega večera me je mama poklicala med pomivanjem skupne kuhinje.

»Kako gre?«

»V redu.«

»Imaš za najemnino?«

»Imam.«

Na računu sem imela sedeminštirideset evrov. Plačilo za delo je prišlo čez šest dni.

»No, vidiš. Človek mora včasih malo občutiti življenje.«

Odložila sem gobico. Hotela sem ji povedati, da ga čutim vsakokrat, ko mi na blagajni zmanjka besed od utrujenosti. Namesto tega sem rekla, da imam delo, in prekinila.

Za božič sem šla domov. Na mizi so bili potica, francoska solata in krožniki za sorodnike. Mama je teti razlagala, da se »Neža za zdaj malo ukvarja z umetnostjo«.

»Študiram slikarstvo,« sem jo popravila.

»Saj to sem rekla.«

»Nisi.«

Tišina je bila tako neprijetna, da je oče začel ponujati kruh ljudem, ki so imeli polne krožnike.

Pozneje me je mama ustavila na hodniku.

»A me moraš pred vsemi popravljati?«

»A me moraš pred vsemi zmanjšati?«

Obula sem se, čeprav sem nameravala prespati. Na avtobusu proti Ljubljani sem jokala s čelom ob mrzlem steklu. Čisto otročje, no. Pa nisem mogla nehati.

V drugem letniku smo tri študentke skupaj najele majhen delovni prostor v nekdanji delavnici. Moj delež je bil osemdeset evrov. Doma nisem mogla slikati večjih platen, na akademiji pa nisem vedno ujela časa med predavanji in izmenami.

Prostor je smrdel po vlagi. Ogrevale smo se z električnim radiatorjem in pazile, katero luč prižgemo hkrati z njim.

Tam sem začela slikati mamo.

Ne njenega obraza. Njene roke. Rdeče od razkužila, s kratkimi nohti, položene na kuhinjsko mizo ob položnicah. Naslikala sem tudi prazni stol nasproti njih.

Bila sem jezna nanjo. Hkrati sem jo pogrešala tako zelo, da sem v trgovini enkrat stopila za žensko samo zato, ker je nosila enak plašč.

Najhuje je bilo februarja. Zbolela sem, izgubila nekaj izmen in zamudila s plačilom sobe. Lastnica ni kričala. Samo rekla je, da tudi ona plačuje kredit.

Poklicala sem očeta.

»Lahko posodiš sto petdeset? Vrnem naslednji mesec.«

Dolgo je molčal.

»Lahko. Ampak mami bom povedal.«

»Potem raje ne.«

»Neža, nehaj. Tudi jaz sem tvoj starš.«

Denar sem sprejela. Vrnila sem ga v dveh obrokih. Tisti pogovor pa je ostal med nama, precej težji od dolga.

Spomladi je profesorica predlagala moje slike za skupinsko razstavo mladih avtorjev v manjši ljubljanski galeriji. Ko je kustosinja Petra izbrala tri dela, sem jo prosila, naj mi izbor potrdi še po elektronski pošti. Da ne bi česa narobe razumela.

Vabilo sem staršema poslala brez pripisa.

Oče je odgovoril takoj: »Prideva.«

Mama ni napisala ničesar.

Na odprtju sem jo zagledala pri vratih. V lepem temnem plašču je stiskala torbico pod pazduho. Oče mi je nerodno izročil šopek.

Mama je dolgo stala pred sliko rok.

»To so moje,« je rekla.

Pokimala sem.

Pogledala je prazni stol. Potem mene.

»Sem bila res tako trda?«

Nisem hotela jokati tam, pred vsemi.

»Bila si, mami.«

S palcem je drgnila rob torbice.

»Bala sem se, da boš vse življenje štela kovance. Jaz sem jih. Nisem hotela tega zate.«

»Saj jih štejem. Samo zdaj jih štejem še z občutkom, da sem te razočarala.«

Pogled ji je zdrsnil na tla.

»To ni bilo prav od mene,« je rekla. »Vidim, koliko dela je tukaj. In koliko poguma si potrebovala.«

Ni bilo velike sprave. Nihče ni kupil vseh mojih slik. Naslednje jutro sem ob šestih spet zlagala kruh na police.

Mama mi je popoldne poslala sporočilo: »Kdaj lahko pridem pogledat, kje slikaš? Prinesem kosilo.«

Prvič me ni vprašala, koliko bom s tem zaslužila.

Še vedno si želim, da bi me podprla prej, ko ni bilo ničesar za pokazati. Je res treba otroku najprej uspeti, da mu smemo verjeti?